Dolgo je trajalo, a so ga le iznašli. Namreč, ime za glasbeni slog, brez katerega tudi drugje, in ne samo na britanskem otočju, ni preživeti. Ime je, čudež, kar pomenljivo in v grobem očrtuje dejavnost vsaj treh bristolskih, pod njim zavedenih ansamblov. Trip Hop, ejga. Kaj počne s hip-hopom zasvojeni zamorec, ko ga premetava kislina LSD-ja? Če je soditi po Massive Attack in Portishead, ga - seveda, na bad tripu - močno daje melanholija, tako močno, da bi na ves glas zarjul od bolečine. Temačno vzdušje iz črno belih, pardon, noir kriminalk, za čigar oblikovanje je v veselje na človeških glasovih temelječega pop tržišča zadolžen kak prelesten ženski glas, pa Tricky odpelje par korakov dlje od povprečnemu odjemalcu bližnjega uživanja v muki. e v glasbeni podlagi, kjer so se že uveljavljeni triphopovski, zložno cedeči se želatini iz vlaken hip-hopa in semplov starih, škripajočih fankovskih in jazzovskih plošč, pridružile še orientalska tolkala in celo, ohoho, malce popačene kitare, ki pač kot z nožem zarežejo v sila umirjeni tok ploščka. Tricky pa si dovoli še večje nesramnosti. V besedilih, ki jih deloma hripavo odpoje tudi sam, večinoma pa položi v usta svoje družice in pevke Martine, in celo na ovitku, se znajde tudi precejšnje število besed, ki se jih v angleškem časopisju piše takole: f***, in to, ti bogec, tja do čutnega opisovanja analnih spolnih praks. Trickyjeva cestna avtentičnost bo tako v Ameriki zasigurno nagrajena s svarilno nalepko na ploščku, če ne celo s cenzorskimi beepi ali "spodobnejšimi" različicami pesmi za MTV. Obenem pa je treba reči, da se s skozi pozlačeni omot štrlečimi šokantnostmi ni dotaknil samo čustvenega, temveč tudi socialnega dna. Odkoder ta samosvoji, baje skrajno težavni odpadnik Massive Attack konec koncev izvira. Upornik v Disneylandu? (jk)