Vsaka stvar ima svoj začetek. To velja tudi za svetilnike na Jadranu. Obstaja prvi zgrajeni svetilnik, zaradi katerega se je vse začelo. Avstrijski grof in politik Metternich je na nekem dunajskem plesu spoznal prelepo Hrvatico, dolgih valovitih črnih las. Nesmrtno se je zaljubil v mlado damo in cele noči ni spal ter razmišljal, kako naj si ustvari skrivno ljubezensko gnezdo, kjer bi se lahko sestajal z njo. Zaradi družbenega položaja si namreč ni smel dovoliti, da bi svoj zakon postavil na kocko. Mlada prijateljica ga je nagovorila, da je obplul zahodno obalo Istre. Iskal je rešitev za svojo ljubezensko težavo. Plitka obala Savudrije je bila od nekdaj tvegana za plovbo, še posebno ker so bili mornarji odvisni le od zvezdnega neba. In tako se je, na začetku 19. stoletja, začela naša zgodba o jadranskih svetilnikih. Grof Metternich je torej prepričal Dunaj, da je zaradi varnosti plovbe na Jadranu nujno postaviti svetilnike. Predložil je seznam številnih brodolomov na tem koncu sveta in gradnja se je začela. Svetilnik Savudrijo si je omislil za svoje ljubezensko pribežališče in ta je bil po natančnih študijah lokacij na Jadranu tudi prvi dokončan. Pisalo se je leto 1818. In potem sta živela srečno do konca svojih dni ... No, ta zgodba nima srečnega konca. Metternichova ljubezen ni dočakala prelestnih dni v vrtovih Savudrije, temveč je umrla zaradi pljučnice, le nekaj dni pred dokončanjem svetilniške zgradbe.