Lalabaj začenja ritmično intenziven prizor, v katerem avtorica izvaja gestikulirane obrazne gibe, ti se ob prav tako ritmični glasbi prenašajo z obraza na vse telo. Na tak način avtorica vzpostavi neke vrste gibalno abecedo, ki z obraznih gibov prehaja na vse telo. Drugi prizor ob dovršenem lučnem oblikovanju (Jaka Šimenc) nadaljuje zgodbene drobce ob simulaciji sneženja, kjer avtorica plesno abecedo nadaljuje z naslednjim gibalnim registrom rokami. Ob sicer precej prežvečenem scenografskem dodatku sneženja avtorica ustvari iz gibanja rok izhajajočo koreografijo, ki se v ciklični strukturi prenese na tla. Tam se nadaljuje tretji prizor, v katerem avtorica preizprašuje gibalne možnosti horizontalne, na tla pripete koreografske strukture, ki se zaključi z obnemoglim, trzajočim telesom. V tretjem prizoru gledalec opazuje drobce različnih gibalnih provenienc, med katerimi je v ospredju zlasti gibalni slovar gimnastike. Tako prvi kot tretji prizor se dogajata na ozadju videoprojekcije, ki pa svojo funkcijo pravzaprav utemelji šele v četrtem prizoru, v prejšnjih dveh pa deluje bolj kot preveč ilustrativen ali celo prvožogen dodatek. Četrti prizor se za razliko od prvih treh vpenja v konkretnost, ki jo gradi predvsem bela krinolina, ki plesalki narekuje gibalne (ne)možnosti, obenem pa deluje kot projekcijsko platno, vendar pa zadnja funkcija ostaja v domeni pomenske mimobežnosti. Mnogo bolj funkcionalno in na gledalčev smisel za humor pripeto deluje avtoričino poigravanje s premikajočimi se projekcijami, ki lahko svoj gibalni izraz dosegajo z minimalnimi premiki v levo in desno, podobno zaostrena pa je gibalno izrazna možnost plesalke v krinolini. Oba elementa tako vzpostavljata igrivo in šaljivo situacijo, ki jo dodatno izostri zaključni prizor, ko se plesalka pravzaprav aludirajoč na mehanične zložljive figurice počasi seseda in ob tem proizvaja cvileče zvoke (s pomočjo gumijaste otroške igrače). Pred gledalce tako stopa niz z otroškimi spomini navdihnjenih prizorov, ki jih v primerjavi s prejšnjimi avtoričinimi predstavami odlikuje premislek o gibalni vsebini in strukturi. Predstava sicer ne odpira vprašanj niti ne prinaša novosti, ne v gibalnem ne v konceptualnem smislu, njeni elementi pa vendarle sestavljajo funkcionalno in dorečeno celoto.