A pojdimo k sami tematiki filma: človeška civilizacija išče nove vire energije, ki poganjajo realno ekonomijo. Tako prispe na nov planet, kjer sreča domorodce, ki živijo v organskih skupnostih, intimno povezanih z Naravo. Problem nastane, ker plemena živijo na najdiščih rudnin. Film tu spretno prikaže pozno multikulturalistično imperialistično logiko. Imperialne vojne postajajo humanitarne in civilizirane, dobivajo človeški obraz. Vojaški mašineriji se pridruži še arzenal znanstvenikov, ki bo domorodce in Naravo raziskal. Znanstveniki in kulturniki ustvarjajo pogoje medkulturnega dialoga, kjer se učijo domorodskega jezika (in obratno). Boljše spoznavanje Drugega bo omogočilo pogajanja, trgovino in znanstvene dosežke za napredek človeštva. Na drugi strani stoji stara dobra vojaška mašinerija, ki je podrejena logiki avtoritete. Podjarmljanje Narave in slepa vera v Napredek, lep citat iz Horkheimerjeve in Adornove Dialektike razsvetljenstva, bi lahko rekli. Seveda sta tako vojaški kot znanstveni um vpeta v projekt Korporacije, katere ključni cilj je ekstrakcija rudnine in s tem obilo profita. Naj gre zlepa ali zgrda. V momentu odločitve za napad brez dlake na jeziku resnico izusti zastopnik Korporacije: skrbeti moramo za dobro voljo delničarjev. Slednji so seveda zaskrbljeni, če bodo o vojnah poročali mediji, ampak še bolj pa postanejo zaskrbljeni, če v prvem četrtletju ne bo dobrih rezultatov. Saj delničarji zgolj opravljajo svoj posel, kaj jim imamo tu za zameriti ... Tu gre Cameron korak naprej od Moora: njegova kritika humanitarne imperialne mašinerije ni moralistična, še kako dobro se zaveda, da je kapitalska osvajalna logika onkraj vsakršne morale. Za končni cilj je pripravljena iti preko trupel, če to terja genocidno politiko, toliko slabše, ampak saj so poskusili vse, kar je bilo v njihovi moči. Vse je torej pripravljeno na vojaški napad na domorodce in sveto drevo. Za mobilizacijo v vojaški bazi skrbi general, ki citira direktno iz Bushevih govorov vojne proti terorizmu. Istočasno se na strani znanstvene struje kot pri samem vojaku, glavnem protagonistu – Avatarju – zgodi transformacija. Pride do uporniške geste, ki noče pristati na logiko vojne Imperija. Razloge za transformacijo likov bi lahko sicer preizpraševali: (hollywoodska) ljubezenska zveza Avatarja, predanost Znanosti glavne znanstvenice... Ta stereotipiziranost na tem mestu niti ni tako pomembna, pomembnejši je učinek njihove geste. Prišlo je do upora, s katerim so uporniki zastavili svoje lastno življenje in se postavili na pozicijo domorodcev. Po eksodusu, ki sledi razrušitvi drevesa (referenca pepela leti na pogoreli WTC, ki je bil raztresen po Manhattnu še tedne po dogodku), je morala plemena na dnu. Njihov poglavar umre. A kot feniks, ki vznikne iz pepela, se na krilih mogočne pošasti pojavi Avatar. V momentih odločitve domorodci pristanejo na bojni poziv Avatarja: proti imperialistom se bomo borili. Nekateri kritiki Cameronu očitajo, da je logiki vojne postavil nasproti logiko vojne. Ta argument nas v tovrstnih pogojih, pogojih vojne, ne more prepričati. Saj se vendarle ne bi bili za nobeno ceno pripravljeni odpovedati oboroženemu partizanskemu boju v 2. svetovni vojni. Problem geste tiči nekje drugje. V trenutku, ko teče razprava, kaj storiti, ni prisotnih nobenih drugih idej, nobene debate, a hkrati tudi nobenega transformativnega momenta, če odštejemo vseplemensko združevanje proti zunanjemu sovražniku. Cameron niti v enem trenutku ne pokaže na moment transformacije razmerij v sami organski skupnosti. Njihove navade in običaje nam predstavi celo mistično, kot da gre za organsko newagersko skupnost, ki ima pristen stik z Naravo. V tem koraku bi lahko iskali njegov moralistični odklon: Imperij je soočen z avtentično organsko multitudo, katere konstitucije ne bomo preizpraševali. Za povrh vsega v vojni na vse ali nič (proti kapitalističnemu imperializmu) ne zadostuje zgolj logika vojne. Indigenim ljudstvom in upornikom se mora pridružiti še Narava. Tak zaključek nas vodi k razumevanju preloma, ki gledalce nagovarja k zgolj eni strategiji antikapitalističnega upora, ki se veže na apokaliptične, katastrofične vizije. Tako nekateri dobri zastavki filma zaradi enoznačnosti boja izpuhtijo v zrak. Oba filma si zaslužita pozornost tako zaradi svoje popularnosti kot zaradi svoje antikapitalistične naravnanosti. Moorov film nas s svojimi formalnimi postopki in političnimi zaključki izjemno razočara, medtem ko je Cameronov megaprojekt postopkovno dovršen in malce bolj subverziven v nekaterih vsebinskih momentih, ki pa v sklepih niso na ravni svojih izhodišč. Kljub tem kritičnim pretresom pa našega zaključka ne gre brati kot odpoved spektakelskemu antikapitalizmu, prav nasprotno, še kako bi pozdravili več podobnih poskusov, ki pa bi lahko zavzeli bolj analitično in subverzivno držo.