Eva: Kaj je zate politično gledališče? Ali še vedno zagovarjaš trditev, da je vsakršno ustvarjanje relacije, v kateri se dogaja in nastaja gledališče, družben angažma? SEbaSTjan: Delitve na politično in apolitično gledališče dojemam bolj kot marketinške poteze. Zame obstaja eno gledališče in se mi na nek način zdi, da je vsaka gledališka akcija v nekem širšem smislu tudi politično delovanje. V ožjem pomenu, v vulgarnem aspektu besede politično, pa tovrstno gledališče direktno naslavlja en segment političnega, preizprašuje »zapečene« (tudi politične) vrednote, lahko tudi nagovarja k aktivizmu. Gledališče naj bi vedno delovalo kot javna tribuna, to pomeni da ne unificira, ampak deli javno mnenje. Vzpodbuja polarizacijo mnenj in stališč ter sili gledalca k opredelitvi, k angažmaju in pa vsaj k temu, da se gledalec začne spraševat o svoji opredelitvi. Še vedno mislim, da stališča nima vsak, da mnenja vse preradi povzemamo iz medijev, od prijateljev ali iz okolice. Gledališče nam vsake toliko časa zna vreči zrcalno podobo in nas napeljati k misli, da naše stališče morda ni produkt našega mnenja. Eva: Torej je logična posledica razmisleka in vzpostavitve stališča upor proti obstoječemu stanju. Ali je upor v gledališču še mogoč in če je, na kakšen način in v kakšnem dometu? SEbaSTjan: Verjetno so minili časi, ko bi gledališče proizvajalo ideje, zaradi katerih bi publika vstala, šla v svet in spremenila družbo. Ali pa, da bi šla ven iz Drame in začela metati kamne v okna parlamenta. Kljub temu pa na nek način seveda verjamem v to, da gledališče lahko spreminja mnenja, stališča in mišljenje ljudi. Če spremeniš to, kar ljudje verjamejo, v bistvu spremeniš svet. In posledično tak človek lahko nekaj spremeni. Nekaj, kar je v njegovem dometu. Eva: Vendar pa so dometi zelo ozki. SEbaSTjan: Ne vem, lahko so tudi zelo veliki. Če v enem momentu umetnost zares funkcionira, lahko njen boj deluje proti samoumevnosti. Proti temu, da se ves čas pustimo voditi kot ovce. Kar pomeni, da lahko v nekem trenutku rečemo enim, tudi majhnim stvarem »Ne!«. In ni nujno, da so majhne stvari zmeraj tudi nepomembne. Mislim, da ne obstaja samo to metanje kamnov v parlament ali revolucija na način, da greš na ulico in demonstriraš. Eva: V nekem intervjuju za Mladino ( št. 40, 3. 10. 2008) si rekel: »Mene gledališče, ki ni kritično, ne vzburja.« Kaj pa Pomladno prebujenje, ki si ga v tej sezoni delal v Mestnem gledališču ljubljanskem, je to muzikal, skozi katerega je mogoče kritično govoriti o današnjem svetu? SEbaSTjan: Jaz mislim, da je mogoče. Pri tovrstni formi, kot je muzikal, so vedno možne radikalne ali mehkejše odločitve. Mi smo se tekom ustvarjanja koncepta odločili, da ne bomo šli v kompletno uničenje muzikala kot eklatantne buržoazne forme, to pomeni, da ne bomo najeli pevcev, ki nimajo posluha, da se dogajanje ne bo odvijalo za zaveso, ampak da bomo uporabili perfidnejše strategije. Skozi to smo želeli govoriti o našem najrentabilnejšem segmentu publike za kapitalizem, torej o najstnikih – kako se jih kupi in interpelira za neko stvar. To smo poskušali razkrivati s subtilnejšimi strategijami. Zdaj je seveda vprašanje, če smo uspeli ali ne, ter v kolikšni meri je to za nekatere le še ena zabava, ampak – znotraj te forme muzikala nas je zanimalo na luciden način preizpraševati formo samo. Ostali smo v risu muzikala, znotraj forme pa smo se do materiala obnašali kot do umetnosti, kot da sploh ni namenjen učinku, uspehu in denarju, ampak temu, da z njim nekaj povemo, postavimo kaj pod vprašaj, da se odprejo neke težje teme in vzpostavijo paradoksi znotraj našega časa. Eva: Zdi se, da se političnost v Pomladnem prebujenju diagnosticira posredno. Gledališče je zdaj namreč zaradi dominacije množičnih in novih medijev soočeno z radikalno spremembo političnega. Nemški gledališki teoretik Hans Thies Lehmann pravi: »Gledališče pravzaprav ne postane politično z neposredno tematizacijo političnega, temveč z implicitno vsebino svojega načina predstavljanja«. SEbaSTjan: S to definicijo se zelo strinjam. Zame je politično gledališče tisto, ki spreminja kod gledanja. To pomeni, da ne pristaja na stalno ekonomijo gledališkega procesa in pogleda kot takega. Torej, na buržoazen pogled gledalca v temi, ki čaka razkrečenih nog, da se mu razkrije nek čuten užitek, ki zapolnjuje njegove površinsko čutne potrebe. Eva: Zanimivo se mi zdi, da se vsaka tvoja predstava na čisto samosvoj način, z drugačnim kodom in drugo formo ukvarja z zastavljenimi temami, vendar pa se v ozadju vedno občuti političnost. Kako torej klasične režijske metode političnega gledališča (Brechtovo epsko gledališče npr.) vključuješ v svoje prijeme režiranja, usmerjanja gledalčevega pogleda? SEbaSTjan: Na zelo različne načine. Moja najljubša dramatika sta Brecht in Beckett, pa njunih del ne uprizarjam, ampak od njiju raje jemljem ideje, atmosfere, misli, strategije, dramaturgijo, sliko sveta, pogled na gledališče in umetnost, ne pa njunih tekstov. Wedekindovo Pomladno prebujenje je z mišljenjem o gledališču, radikalno kritičnostjo do družbe, preizpraševanjem temeljnih vrednot družbe in tudi z zanimivo dramaturgijo (kadriranje, preskoki, razlomljena zgodba, montaža, filmski način razmišljanja) zelo ekspliciten predhodnik Brechta. Kljub temu da so zgodbo muzikala ameriški avtorji spolirali, se še vedno čuti ekspresionistični duh in prisotnost potujitvene brechtijanskosti z dodajanjem songov. V drugem delu se bend ukinja, petje se transformira, vpeljuje se narodne pesmi – decentno in subtilno se nekaj prelomi v vsebinskem smislu. Na tej decentni ravni je verjetno prisoten vpliv Brechta, ta kot eden prvih poleg umetnosti igralca, ki bistveno vpliva na režijo, izpostavi še umetnost gledalca in to je tisto, kar naenkrat postane glavna estetska predpostavka za novo gledališče – ne več igralec, temveč gledalec. Eva: V tvoji zadnji predstavi Manfest K se zgodi bistven premik ravno z gledalcem. Pri tem projektu ne gre več za zgolj pogled gledalca, ampak se gledalec spremeni v (so)udeleženca, na samem dogodku, pusti tako nekatere svoje osebne podatke kot tudi intimen predmet finančne oz. čustvene vrednosti, kar postavlja vprašanje, kako politično je gledališče, ki je zasnovano na podlagi izkustva? SEbaSTjan: To je bistveno. Že od samega začetka projekta smo se spraševali o tej ponovni oživitvi Komunističnega manifesta v Sloveniji, ki je s tem dvojnim ponatisom postal tako rekoč izredno uspešen prodajni artikel. Kaj sploh narediti z njim? A je dovolj, če ga samo beremo, interpretiramo in uprizorimo kot tekst? Prišli smo seveda do tega, da je verjetno treba te procese, o katerih govorita Marx in Engels, prenesti na nivo gledališke predstave. Pogledati na samo ekonomijo gledališke predstave in jo postaviti pod vprašaj. To pomeni: kot gledalec prideš na predstavo, plačaš (ali dobiš gratis) karto, čutiš, da si moral nekaj narediti in potem greš načeloma vedno v temo, kjer sediš pri miru in se drugi gibljejo in delajo. Nas pa je zanimalo, kako obrniti in preizprašati ekonomijo gledališke komunikacije, saj kapitalizem deluje tako rekoč na vseh nivojih. Ta družbenopolitični sistem, v katerem živimo, deluje na vseh nivojih. Deluje v umetnosti, ki se mu lahko upira, ni pa imuna nanj. Tudi razmerja med ljudmi, ljubezen, družina, zakon, vse je podvrženo temu istemu, kapitalističnemu, družbenemu razmerju. Mogoče smo želeli znotraj gledališke predstave izpostaviti ravno ta segment – kako obstoječa razmerja niso nič naravnega in se lahko vse spremeni. V predstavi mi plačamo gledalce, ti postanejo mezdni delavci, ki sledijo našim navodilom, podpišejo pogodbo, ki jih zavezuje k določenim stvarem in z lahkoto tudi sprejmejo denar. Skratka, kako izkusiti glavne postavke komunističnega manifesta na lastni koži: kako se moraš v enem trenutku dotikati sočloveka, ga gledati v oči; Manifest K obravnava vprašanja od telesnih bližin, zasebne lastnine do vprašanja raznih segregacij, razlik med ljudmi. Komunistični Manifest smo postavili na način, na katerega v predgovoru k tej rdeči izdaji, opozorijo v svojih komentarjih Žižek in Dolar, namreč kot alternativo današnjemu svetu. To stanje, v katerem živimo, ni do skrajnosti naravno, najboljše in edino mogoče. Eva: A pa ni ta alternativa pravzaprav utopija – utopična želja po skupnosti v družbi individualistov, ko udeleženci ganljivo doživeto pojejo Lennonovo »Imagine«. SEbaSTjan: Komunistični manifest ni recept, čeprav nekaj stvari v knjigi res deluje kot kuharski recept – kako narediti komunizem. Vendar smo že ugotovili, da ne funkcionira in da stvari ne moremo delati kot po receptu. Treba se jih je lotiti pametneje, jih postaviti pod vprašaj, pogledati drugače. Verjamem, da komunizem v tej skrajni, utopični varianti danes res ni mogoč, ampak to še vedno ne pomeni, da je ta svet, v katerem živimo, najlepši in najboljši ter da se ga ne da spremeniti na bolje. Mislim, da vsaka nostalgija v bistvu boli, da je pravzaprav bedasta in če nas Komunistični manifest česa uči, nas uči gledati naprej. Ta realizacija socialističnih držav nas kljub veliko pozitivnim stranem ne sme frustrirati. Moramo gledati naprej. Ne gre zdaj za to, da bi zdaj morali to ponoviti in se vrniti nazaj. Eva: Kateri je tvoj najljubši del Komunističnega manifesta in najljubši del gledališkega dogodka Manifest K? SEbaSTjan: Verjetno mi je najljubši prvi razdelek Komunističnega manifesta, ki z neko misijonarsko sposobnostjo analizira globalizacijo in kapitalizem ter lucidno opisuje sposobnost kapitalizma, da se vedno znova regenerira in svoje lastne napake obrača v svoj prid. Kaj je moj najljubši del v Manifestu K, pa je težko povedati, ker se je pred začetkom dela zgodil zanimiv premik. Ko smo začeli, sem izrazil željo, da naj se hierarhija med povabljenimi sodelavci (asistentka režije, dramaturginja, asistent scenografije, plesalka, igralci) nanovo vzpostavi. Postavili smo se ob ravnilovko – vsak je lahko komentiral kogarkoli in karkoli, vse se je postavljalo v tribuno, tako da smo tudi prizore, ki so v predstavi, izbirali skupinsko in tudi jaz nastopam v njih. Ves čas sem delal skupaj z njimi, nisem imel pogleda od zunaj in tako nisem v poziciji, da bi lahko vrednotil. Eva: Si kdaj razmišljal o gledališki obliki gverilskega gledališča? SEbaSTjan: Eden izmed mojih idolov je tudi Augusto Boal in njegovo gledališče je usmerjeno ravno v to, npr. v zakonodajni teater. Preko gledališča je predlagal nove zakone v parlament. Boal postavlja gledališče kot prostor neke zelo konkretne akcije. Mislim, da je gledališče presečišče različnih umetnosti in družbenih dejavnosti. Gledališče išče svoje mesto med trdnimi tlemi, neko realnostjo in metafiziko, božanskostjo. Ves čas poudarjam, da se umetnost mora spustiti na tla, a vedno bolj, ko tiščim k tlom, me helij božanskega, svetega usmerja proti nebu. Brez tega pa tudi ne gre, brez tega lahko napišem članek, ustanovim politično stranko ali se grem čisti aktivizem. Eva: Kakšne želje in načrte pa imaš za naprej? SEbaSTjan: Za začetek si jemljem malo daljšo pavzo. Šele konec leta bom z Jakobom Rudo nadaljeval niz Cankarjev, v E. P. I. centru de Sadovo Filozofijo v budoarju, v Mariboru pa bom kasneje delal Paradoks o igralcu Denisa Diderota.