Celo v primeru, ko se nam zdi, da naš častni konzul na Novi Zelandiji ni opravil ravno častnega dela, moramo priznati, da ima mož izjemen smisel za marketing. Ni si namreč mogoče zamisliti boljše reklame za knjigo, ki jo piše, kot politični trušč okoli Evidence. Brez tega trušča bi na trgu funkcioniralo samo delo nekega emigranta, ki nikoli ne bi moglo postati mračni predmet vsesplošnega poželenja. In ko smo že pri marketingu: morda pri zdajšnji objavi milijonskega seznama tatov, goljufov, ovaduhov, sploh sumljivih oseb, ki so rovarili ali proti državi ali proti državljanom, ni nepomembna opomba, da si je nekdo privoščil množično diskreditacijo ljudi prav v času, ko je javnost poleg čudaštev slovenske zunanje politike začela preizpraševati zakone, po katerih so se neopazno pretočili milijoni tolarjev v žepe Nade Klemenčič in drugih tranzicijskih bogatašev, ki danes prisegajo na svetost privatne lastnine enako lahkotno kot so še pred poldrugim desetletjem prisegali na svetost družbene lastnine. Kaj bi se delali fine: tukajšnji politični razred je vedno znal poskrbeti za to, da je odvrnil pogled javnosti od aktualnih družbenih razmer. n