Neoliberalizem nas z razdružbljenjem točke, s katere govori, ne pripelje niti blizu tega, da bi mu uspelo odpraviti grozečo državo in zavarovati človekove svoboščine. Ker je ideologija, na kateri temeljijo modeli neoliberalcev, v bistvu moralistična, ti verjamejo, da je razmerje med državo in posameznikom antagonistično. Z zavrnitvijo individualne svobode, razumljene kot pozitivne, socialne svobode, ne izginjata samo solidarnost in socialna pravičnost, ampak tudi individualna svoboda, dojeta kot odsotnost prisil. Z odpravo solidarnosti, torej zagotovila vsakega posameznika, da je pripravljen na primer svobodo zagotavljati vsem članom družbe, ne glede na posamezne lastnosti, je omogočena uveljavitev gospostva, ki namesto z argumentiranimi zamislimi, odprtimi političnimi izbirami in enakimi ekonomskimi možnostmi monopolizira ideje, politične akcije in ekonomske izbire. Logične formalizacije svobode si namreč ni mogoče zamisliti brez družbene utemeljitve univerzalnosti. Formalna svoboda je utemeljena na formalizaciji skupnosti onkraj posameznosti in je zatorej neločljivo povezana s političnimi dogodki, ki jo preizprašujejo, in ne z univerzalnostjo narave. Neoliberalistično transcendiranje svobode na način naturalizacije pa je naturalizirano v transcendentno svobodo. Namesto univerzalizacije partikularnega (na primer zagotovitve državljanskih in človekovih pravic manjšinam) dobimo partikularizacijo univerzalnega v osebi »sočutnega kapitalista«. Kot je dejal že Milton Friedman, je v svobodnem svetu trga za ohranjanje svobode (prepričanja, govora itd.) dovolj, da si pridobimo nekaj bogatih pokroviteljev, ki bodo na primer financirali naš časopis.