Alešu je ostalo samo par stotakov, ki jih je imel v denarnici v hlačah, kljub temu pa ga to ni niti malo vrglo iz tira, saj ste zapazili, s kakšno brezbrižnostjo je to sprejel in kako nepomembno se mu je to zazdelo. Saj ne, da bi bil kdaj mahnjen na denar, toliko že vemo o njem, ampak vendarle, da se znajdeš brez denarja nekje v gorah, to bi ga še malo prej vznemirilo. Zdaj pa je bil nasprotno vesel, da je denar, ki ga je kljub vsemu povezoval z Jordáni (ponovimo, če se ne bi oženil z Lucijo, od svoje knjižničarske plače nikoli ne bi toliko naškrtaril), za vselej izginil. Zbogom, sanje o majhnem, skromnem hotelčku, v katerem bi prebil zimo, hkrati pa bi s tem za nekaj časa preložil, kar si ni več zaslužilo odloga. Kar se mora zgodit, naj se zgodi takoj.