Sodnik Mitja Kozamernik sedi pred računalniškim zaslonom v prvem nadstropju sodišča v Sarajevu. V enem okencu spremlja prenos iz sodne dvorane, kjer njegovi kolegi obravnavajo skupino štirih nekdanjih pripadnikov bratunške brigade vojske Republike srbske, ki je leta 1995 vdrla v Srebrenico. Med pregledovanjem dokaznega gradiva se vrtijo videoposnetki z datumom 11. julij. Tedaj je bil v Srebrenici storjen genocid. V drugem okencu lista po naključnih fotografijah trupel. »Poglejte, tole so jim storili,« pokaže na razcefran kup nečesa, kar je bil nekoč človek. Opiše nekaj značilnosti vojne v Bosni, o katerih so pripovedovale priče v sodni dvorani. Vključujejo mater, ki je bila prisiljena piti kri lastnega dojenčka, preden sta bila skupaj pahnjena v Drino. In mater, ki je bila na dvorišču domače hiše posiljena nad truplom pravkar zaklanega sina. »Le toliko, da boste vedeli, o kakšnih dimenzijah zločinov se pogovarjava.« Skozi resnično okno na levi komaj desetletje in pol kasneje lije vroča sarajevska pomlad.Sodnik Kozamernik je bil pred letom dni imenovan za enega od petnajstih mednarodnih sodnikov na Sodišču BiH, na oddelek za vojne zločine in organizirani kriminal. S svojo prisotnostjo predstavlja mednarodno skupnost, ki si prizadeva v sodstvo BiH uvesti evropski pravni red, predvsem pa želi zapreti poglavje vojnih zločinov. Sodišče je bilo ustanovljeno leta 2002 in je edina sodna inštitucija v BiH, ki izvaja svojo pristojnost na ozemlju vse države. Po daytonskem sporazumu se BiH sicer deli na Federacijo BiH, Republiko srbsko in Distrikt Brčko. Vsaka od teh enot ima svoje državne organe, zakone in sodišča, vendar hujše vojne zločine in organizirani kriminal obravnavajo le v Sarajevu.Med drugim je bilo sodišče BiH ustanovljeno na pobudo Mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo v Haagu, ki postopoma zapira svoja vrata. Haag jim je že odstopil pet zadev. Nekaj jih še pričakujejo. V nekaterih zadevah se Haag celo zgleduje po odločitvah sodišča v Sarajevu. »Dobro bi bilo, da bi pri nas sodili Radovanu Karadžiću in Ratku Mladiću,« pravi Kozamernik. »Njuna morebitna obsodba bi žrtvam prinesla vsaj minimalno zadoščenje.«Naloga mednarodnih sodnikov v Sarajevu naj bi bila pomagati Bosni in Hercegovini, da postane država, v kateri se bo dalo živeti. Vendar si petdeset odstotkov njenih prebivalcev in kar sedemdeset odstotkov mladih želi oditi v tujino. Prav včeraj (pogovor je potekal 11. maja, op.p.) se je v Sarajevo zaradi občutka ogroženosti zateklo petdeset muslimanskih mater z otroki iz Srebrenice. Videti je, kot da se zgodovina tukaj ves čas ponavlja. Je vaše delo lahko uspešno?Vsekakor. V Bosni in Hercegovini je treba urediti sodstvo, predvsem na področju vojnih zločinov. Tiste, proti katerim imamo dovolj močne dokaze za obtožbo, je treba pripeljati pred sodišče. Odprtih imamo sto devetdeset zadev, nekaj so nam jih odstopili s sodišča v Haagu. Predvsem pa je naše sodišče pomembno zaradi sodne prakse, saj se po naši praksi v nekaterih primerih zgledujejo tudi v Haagu in na sodišču za Ruando.Kakšno je pravzaprav razmerje med vami in Haagom? Carla Del Ponte septembra zapušča pisarno, sodišče bo leta 2008 zaključilo zadeve na prvi stopnji, do leta 2010 pa se bodo končali tudi pritožni postopki. Boste prevzeli njihovo delo?Kot določajo resolucije varnostnega sveta, je Haag ad hoc sodišče z omejenim mandatom. Tam so se preiskave novih zadev končale že leta 2004, leta 2010 se bo sodišče zaprlo. Težko bi obravnavalo vse obtožbe in končalo vse postopke. Trenutno ima sodišče v Sarajevu na področju vojnih zločinov sto šestinpetdeset zadev v fazi preiskovanja, sedemnajst jih je v fazi sojenja, dvanajst je rešenih, od tega so štiri pravnomočne. V glavnem gre za kazniva dejanja genocida, zločinov proti človečnosti in vojnih zločinov proti civilnemu prebivalstvu. Iz Haaga smo dobili pet zadev z devetimi obtoženci. Ena od teh, primer Radovan Stanković, je že pravnomočno zaključena. Dosojeno mu je bilo dvajset let zapora. (Stanković je natanko dva tedna po tem pogovoru pobegnil iz zapora v Foči v Republiki srbski, kjer je prestajal kazen, op.p.)Te številke so ogromne in nemogoče je pričakovati, da bi se v Haagu ukvarjali z vsemi. Tamkajšnje sodišče nam sicer ni v nobenem pogledu nadrejeno. Res je, da v Haagu sodijo le najvišjim poveljnikom in politikom, po surovosti in množičnosti ubijanj, posilstev, požiganj in pregonov ljudi pa so naše zadeve… (dolg premolk) Grozotne! Enormne! Takšne zločine si človek težko zamisli, kaj šele o njih presoja.Lahko se zgodi, da bodo Karadžića in Mladića aretirali šele po letu 2010. Jima boste sodili tukaj?Tudi če bi ju prijeli danes, se postopek ne bi končal do konca leta 2008. O tem smo lahko prepričani, saj sta njuni zadevi zelo obsežni. Lahko, da bodo samo za ti zadevi haaškemu sodišču podaljšali mandat. O tem bi moral varnostni svet sprejeti še eno konvencijo, kolikor vem, pa je vprašljiv pristanek Kitajske in Rusije. V Haagu je bilo sicer ustanovljeno tudi stalno Mednarodno kazensko sodišče, vendar ima mandat le za zločine, ki so se zgodili po letu 2002. Obstaja torej možnost, da se jima sodi tukaj.Katera možnost se vam zdi boljša?Zagovarjam tezo, ki je načelo kazenskega procesnega prava, da naj bodo zločini sojeni tam, kjer so storjeni. Zaradi razmer, ki so vladale v Bosni, to sprva ni bilo mogoče, zato je bilo ustanovljeno sodišče v Haagu. V mednarodni skupnosti je kasneje prevladalo stališče, naj se obtožencem nižjega in srednjega ranga sodi v BiH, treba pa je bilo zagotoviti udeležbo mednarodnih sodnikov.Zakaj se Karadžiću in Mladiću ne sodi v odsotnosti? Preživelim sorodnikom, stoječim pred neskončnim polkrožnim nagrobnikom s tisoči imen žrtev genocida v Potočarih, bi to lahko dalo vsaj delno zadoščenje.Te možnosti sicer ne izključujem, vendar ji nisem najbolj naklonjen. Že vprašanje samo predpostavlja, da bo Karadžiću in Mladiću izrečena obsodilna sodba, čeprav je treba njuno odgovornost šele ugotoviti v sodnem postopku.Poleg tega za zdaj statut in pravilnik mednarodnega sodišča v Haagu ne omogočata sojenja v odsotnosti obtoženca, zakon o postopku, ki velja v BiH, pa tako sojenje izrecno prepoveduje. S spremembo pravil bi tako sojenje sicer lahko izpeljali, še posebno, ker je bil nalog za aretacijo obeh obtožencev že posredovan vsem državam in ker sta oba seznanjena z obtožnico.Mislim pa, da bi sojenje v odsotnosti, kljub morebitni obsodbi, pomenilo kaj jalovo zadoščenje žrtvam njunih ravnanj. Lahko bi se tudi ustvarilo mnenje, da je mednarodna skupnost odstopila od prizadevanj za aretacijo oziroma da je ni sposobna izpeljati. Ali pa celo, da je res prišlo do sporazuma med Karadžićem in ameriškimi oblastmi o tem, da mu ne bo treba odgovarjati pred sodiščem. O tem so različni mediji že veliko poročali, ZDA pa so to kategorično zanikale.Če bi ju kasneje vendarle prijeli, pa bi bilo treba sojenje, vsaj v pretežni meri, ponoviti. Edino, kar vidim pozitivnega pri tem, je, da bi državni tožilec javno objavil dokaze, ki doslej še niso bili znani.Ob tehtanju, ali čakati na aretacijo ali poskušati izpeljati sojenje v odsotnosti obtožencev, se mi zdi najpomembnejša ocena o možnosti aretacije v doglednem času. Obstaja namreč nevarnost, da bi obtoženca umrla, preden bi bila prijeta. Sojenja potem sploh ne bi bilo, kar bi bilo za žrtve zelo slabo. Ni jim mogoče povrniti svojcev in premoženja, ne preprečiti prizadetosti zaradi kalvarije, ki so jo preživeli. Tega se tudi sami zavedajo. Kolikor sem lahko dognal kot sodnik pa tudi iz osebnih stikov, ki jih imam v Sarajevu, si svojci želijo samo tega, da bi bili obtoženci privedeni pred sodišče. Niso agresivni, da bi na vsak način zahtevali, da se nekoga obsodi.Morda je ostrejša le zahteva Srebreničanov, ki se sklicujejo na letošnjo odločitev Meddržavnega sodišča, da je bil nad njimi storjen genocid. Zdi se namreč, da vendarle zahtevajo, da se na vsak način nekoga obsodi, saj poudarjajo, da je situacija, v kateri imamo genocid, ne pa storilca, zanje nevzdržna. Kako se pri zločinih, ki presegajo vse meje razuma, vzpostavlja meja med zadoščenjem in maščevanjem?Ne opažam ničesar takega, kar opisujete. Nihče ne zahteva načela zob za zob. Gotovo pa bo sedaj, ko je sodišče odločilo, da je bil v Srebrenici storjen genocid, treba poiskati tistega, ki je zanj odgovoren. Vendar tu naletimo na težavo. Imamo namreč neposredne izvrševalce, ki so na primer ustrelili vsak po šest ljudi. Pri teh bo tožilec težko ugotovil, da so storili kaznivo dejanje genocida, saj bi morali storiti kaj več...Koliko bi jih morali ustreliti?Definicija genocida je znana. Kazenski zakonik BiH opredeljuje kaziva dejanja genocida, zločina zoper človečnost in vojnega zločina proti civilnemu prebivalstvu. Za genocid velja, da je nekdo imel v zavesti cilj popolnoma ali delno iztrebiti nacionalno, etnično, rasno ali versko skupino ljudi. To lahko stori z ubijanjem, z duševnimi in telesnimi poškodbami ali z onemogočanjem življenjskih pogojev na določenem delu ozemlja.Je posameznim vojakom izvrševalcem genocida težko dokazati takšen namen?To ni nemogoče, vendar ponavadi v tem primeru pridemo do politikov in vojaških voditeljev, ki takšen načrt zasnujejo. Posamezni vojaki, pravzaprav pripadniki paravojaških formacij, so sicer zakrivili množične pokole. Pravkar čakamo, da nam iz Haaga pošljejo primer Milana Lukića, ki naj bi po obtožbi s svojo enoto dvakrat po sedemdeset ljudi zaprl v hišo, podtaknil eksploziv in obe hiši zažgal. Tiste, ki so se hoteli rešiti skozi okna, je njegova enota postrelila. Ali je imel tedaj Lukić v zavesti genocidni načrt, ali se je zavedal, da pomaga iztrebiti skupino ljudi, pa je drugo vprašanje.Če bi ga vprašali, bi verjetno rekel, da ne, in potem spet nimamo nikogar, ki bi izvršil genocid.Gotovo pa se mu da dokazati zločin proti človečnosti in vojne zločine proti civilnemu prebivalstvu. Če se bo seveda to, kar tožilec navaja v obtožbi, pokazalo za resnično.Kdo bo potem sploh zaprt zaradi genocida? To je bistveno vprašanje, ki si ga zastavljajo Bošnjaki po letošnji razsodbi Meddržavnega sodišča. Sta Karadžić in Mladić edina kandidata?Najbolj verjetno je, da se takšen namen dokaže političnim in vojaškim voditeljem. Kar se tiče kazni, pa je rezultat navsezadnje enak.Kazen za genocid in druge zločine je enaka?Če ubiješ sedemdeset ljudi, ne glede na to, kako se to kaznivo dejanje imenuje, sledi zelo huda zaporna kazen. V BiH je najvišja zaporna kazen 45 let. Vsa druga vprašanja v zvezi z dokazovanjem namena in končno kvalifikacijo dejanja so pri tem bolj teoretična.Je teh petinštirideset let zapora vendarle rezerviranih za genocid? Če pogledamo nürnberške procese, so najbolj nepojmljiv zločin, holokavst, ki je daleč presegal vse predstavljive in možne zločine dotlej, kaznovali z najvišjo možno kaznijo, obešenjem oficirjev. Smrtno kazen so v Evropi po tistem začeli ukinjati in je simbolno ostala povezana z najhujšim zločinom, ki se absolutno nikoli ne sme ponoviti. Kako je s tem v Bosni, kjer se je zgodil prvi genocid po nacistični Nemčiji?V sodbah iz Nürnberga boste videli, da se po obsegu zločinov precej razlikujejo, pa vendar je bila večini obtožencev izrečena smrtna kazen. Težko je nekoga obesiti petkrat, drugega pa »samo« dvakrat. Najvišja doslej izrečena kazen na našem sodišču je bila štiriintrideset let zapora za zločin proti človečnosti in civilnemu prebivalstvu. Kot rečeno, več kot petinštirideset let ne moremo izreči. Če jih bomo izrekli, pa bomo s tem povedali, da smo izrekli najvišjo možno kazen. S tem povemo, da bi izrekli tudi sto let zapora, če bi bilo mogoče. Takšnemu zločincu bi sam ob razglasitvi sodbe mirno povedal, da bi mu dosodil tudi osemsto let zapora.Koliko se pri višini kazni upoštevajo občutki preživelih žrtev? Če svojci primerjajo osem tisoč tristo ljudi, ki so jih Mladićevi vojaki v Srebrenici pobili v dveh dneh, in petinštirideset let zapora, se to najbrž ne ujema.Menim, da moderna družba in kazensko sodstvo danes sploh nimata ustreznega odgovora na tako grozne zločine. Smrtna kazen v Evropi odpade. Tudi sam ji nasprotujem. Vedeti pa je treba, da smrtno kazen pozna polovica ameriških zveznih držav in da so jo nekatere že ukinile, pa v zadnjih letih ponovno uvedle. Lani so jih po svetu izvršili okoli dva tisoč. Dosmrtna ječa ponekod obstaja, drugod spet ne. Ponavadi je zapor omejen na štirideset do petdeset let. Za izredne zločine, ki jih sodimo pri nas ali v Haagu, pa odgovora ni.Sociologi in kazenskopravni teoretiki v zvezi z dolžino kazni veliko teoretizirajo o tem, kako zločinca po odsedeni kazni resocializirati. Vendar vam kot človek povem, da me sploh ne zanima, kako se bo nekdo po takšnih zločinih resocializiral. Zame je pomembno, da ne pride več med ljudi, saj mora država ljudi zaščititi, če obstaja možnost, da bi prišlo do ponovitve zločina. Zločinec, kot je Silvo Plut, se ne bi smel nikoli več prosto, brez nadzora, sprehajati naokoli.Kako obtoženi za vojne zločine reagirajo, ko jim v sodni dvorani predvajate posnetke iz Srebrenice? Kako se soočijo z žrtvami? Kaj vidite na njihovih obrazih?Ta dilema je stara. Ko preberete njihove obtožbe in vidite, za kakšne grozne zločine gre, potem pa tam vidite človeka v kravati, je občutek nenavaden. Nenavadno je sedeti dva metra od nekoga, ki je obtožen, da je v petih urah pobil tisoč ljudi, in se z njim pogovarjati.Je priče takšnih zločinov težko privabiti v sodno dvorano, v kateri sedijo njihovi krvniki?Precej prič je obenem tudi žrtev oziroma oškodovancev. Na pričanje se pripravijo s pomočjo strokovnjakov z našega sodišča, tudi psihologov. Nekatere pogumno zrejo v oči obtožencem in jasno in glasno izpovedujejo o dogodkih, drugim pa je nelagodno, zahtevajo zaščito in pričanje iz drugega prostora. Nekatere na glavni obravnavi preplavijo čustva in spomini na preživeto.Veliko jih je razseljenih po svetu, vendar večinoma pridejo v Sarajevo. V izjemnih primerih lahko pričajo prek videopovezave, pred kratkim na primer iz Skandinavije.Problem so dejanja, kjer prič ni. Pridete v vas, kjer je vse požgano, petdeset ljudi pobitih, preživel ni nihče, da bi povedal, kdo je to storil. V množičnem pokolu na mostu čez Drino v Višegradu pa je nekaj prič preživelo. Pravkar sodimo tudi enajstim Srbom, obtoženim pomora v vasi Kravica. Trinajstega julija 1995 so več kot tisoč ujetih muslimanov naložili v avtobuse in jih iz Srebrenice odpeljali v skladišče tamkajšnje kmetijske zadruge. V večernih urah naj bi jih usmrtili tako, da so skozi okna skladišča z avtomatskimi puškami streljali v ujeto množico, eden od njih pa je v skladišče metal tudi ročne bombe. Od tisočih so trije preživeli in se ponoči splazili skozi okno. Pri nas so pričali o tem.So tudi identificirali morilce?Tega niso mogli storiti. Eden od obtožencev je v preiskavi identificiral sebe in sostorilce. Glavni problem bo, ali se ta izpoved sme prebrati na obravnavi kot dokaz ali ne, ne vem pa, kakšne dokaze bo še uporabil tožilec. Se lahko zgodi, da zaradi proceduralne negotovosti, o kakršni govorite, takšen strašen zločin ostane brez sodnega epiloga?Vse mora biti dokazano v skladu z zakonom. O tem konkretnem primeru sicer ne morem govoriti, ker še ni zaključen. Lahko pa dilemo posplošiva: nekaj dokazov kaže, da je bil zločin storjen, za sodišče pa je to lahko premalo.Medtem bodo potomci žrtev ves čas vedeli, da morilci niso bili obsojeni, kot niso bili nikoli obsojeni njihovi dedje, Muslimani, Srbi in Hrvati, ki so se v Bosni klali med drugo svetovno vojno, četudi so vsi vedeli in še danes vedo, kdo je koga. Lahko pričakujemo, da bo čez petdeset let ta družba normalno funkcionirala? Da ne bo treba ponovne vojne, ko se bodo vsi spet spomnili neporavnanih računov?Zahteva preprostih ljudi, s katerimi govorim, je, naj država osumljene pripelje pred sodišče, potem pa naj sodišče odloči, kakor ve in zna.Res je, da se ljudje spominjajo. Poznam izpoved Bošnjaka, ki so mu na mostu v Višegradu Srbi ubili očeta na enak način, kot so pred šestdesetimi leti njegovemu očetu na istem mostu ubili deda. Treba je ublažiti posledice, ustrezne kazni za te zločine pa ni, zato tudi ni pričakovati ustreznega zadoščenja. Sodišče lahko ponudi majhno zadoščenje, če obsodi nekoga, ki mu dejanje lahko dokaže. Žrtve pa nočejo drugega kot to, da se dokazi obelodanijo in da vidijo tistega, ki jim je nekaj storil, pred sodiščem.Predstavnik srebreniških muslimanov je nedavno izjavil, da kot žrtev genocida ne more nadzorovati svojih čustev. Videti je, kot da se poskušajo žrtve genocida vzpostaviti kot moralni mejnik, tudi kot nova pravna okoliščina, ki zahteva posebno obravnavo, saj je tudi to, kar se jim je zgodilo, zunaj norm. So okoliščine res spremenjene?Meddržavno sodišče je ugotovilo, da je šlo dejansko za genocid. V času sklepanja daytonskega sporazuma pa to ni bilo pravno znano. Zaradi tega zdaj bošnjaški politiki trdijo, da so to nove okoliščine, ki bi terjale nov razmislek o statusu Srebrenice. Jaz se sicer lahko z njimi strinjam, vprašanje pa je, koliko je to smiselno.Kot je videti, pa trdijo tudi, da kot žrtve tega nepojmljivega zločina ne morejo svojega intimnega dojemanja podrediti posplošenim družbenim normam, ki jih simbolizira daytonski sporazum. Ta je bil kompromis. Trdijo, da je njihovo trpljenje nad kompromisno bosansko stvarnostjo in da institucionalna orodja ne ustrezajo njihovemu položaju. Zato ves čas govorijo o zločincih, ki so še vedno na prostosti. Videti je, da jih ne zanima, ali je obtožba možna ali ne in kolikšno je pomanjkanje dokazov. Zahtevajo zločince pred sodiščem.Takšnih posebnih primerov je veliko. Obstajajo organizacije žensk žrtev vojne. V Foči je obstajala javna hiša, v kateri so zlorabljali dvanajstletna dekleta. Grozno! Ampak zahtevati od sodišča, da nekoga obsodi, se ne da. Lahko pa razumem njihovo razmišljanje. Tudi nama ne bi bilo vseeno, če bi nama sorodnike zaklali in zažgali. Tedaj niso pomembni ne država ne sodstvo ne kaj drugega.Prav zato me zanima, kaj lahko to sodišče naredi za to, da bi v Bosni in Hercegovini čez petdeset let živeli ljudje, ki bi bili pomirjeni s svojo preteklostjo.Kot veste, se v Sloveniji še danes, toliko let po drugi svetovni vojni, razrešuje skrita preteklost. Nisem revanšist, ampak treba je ugotoviti, kaj se je dogajalo. Na sodišču se lahko le trudimo, da pravično razsodimo o zadevah, ki jih dobimo na mizo. Od leta 1992 je minilo že petnajst let, pa šele zdaj dobivamo obtožbe.Pomembna je prisotnost mednarodnih sodnikov. Nismo tukaj, ker bi bili bolj pametni od domačih sodnikov, temveč zaradi percepcije javnosti, da je mednarodna skupnost prisotna, in zaradi občutka javnosti pa tudi obtožencev, da bo sojenje resnično nepristransko in pošteno.Obravnavate primere obtoženih Hrvatov, Muslimanov in Srbov. Kakšno je številsko razmerje?Te statistike ne poznam in me niti ne zanima. Objava bi lahko pri ekstremistih povzročila obtožbe, da je obtoženih določene nacionalnosti več ali manj. Nekateri nacionalistični voditelji so nas obtoževali, da sodimo samo Srbom. To ni res. Med obtoženci so v veliki večini, seveda pa so bili ekscesi na vseh straneh. Tudi Hrvati so ustanavljali taborišča. Tudi Bošnjaki so storili zločine.Vprašanje je, katerim enotam so ti vojaki pripadali. Eno so paravojaške enote, drugo so rezervne policije, tretje je JNA, ki se je kasneje transformirala v vojsko Republike srbske. Predvsem pa je zanimiv podatek, da je bil v vojski BiH velik odstotek Srbov.Glede na to, da ti zločini ne zastarajo, se bo število primerov z leti še povečevalo?Objavljeni so bili podatki, da bi lahko v končni fazi prišli do številke 200.000 odgovornih za vojne zločine. To je pretirano. Prav vseh vojakov gotovo ne morete obtožiti. Odgovorni so poveljniki vojaških enot, ki so vedeli, pa niso preprečili kaznivih dejanj, ki niso vedeli, pa bi morali vedeti, ali tisti, ki so izvedeli kasneje, pa niso poskrbeli za kaznovanje vojakov. To pa še ne pomeni, da so vojaki odvezani odgovornosti. Če bi enega politika obsodili za genocid, ne moremo tistih, ki so streljali, izpustiti.Je pa res, da imajo vojske kot celota različno odgovornost za zločine. Ko imate na eni strani človeka, ki je klal v Srebrenici, na drugi strani pa Naserja Orića, ki je Srebrenico branil, je najbrž težko odmisliti, da je imel Orić morda razloge za to, da je kršil ženevsko konvencijo. Carla Del Ponte je močna osebnost, ki je za svetovne medije večkrat povedala, da so Srbi glavni negativci. Kako sodnik ob zavedanju, da so bili Bošnjaki največje žrtve, bosanski Srbi pa največkrat zločinci, ohrani nevtralnost?S tem nimam težav. Posvetim se le dokazom. Morda včasih poslušam strašne stvari in se mi žrtve smilijo. Manj pa je pomembno, ali so žrtve Srbi, Bošnjaki ali Hrvati.Bošnjaki so zelo prezentne žrtve.Saj so v večini. Večino zločinov so zagrešili pripadniki srbskega naroda in temu ustrezna je medijska podoba. Ta je vedno pomembna. Med vojno, ko so na Sarajevo padale bombe, so ljudje iz Srbije klicali Bošnjake, naj za božjo voljo že nehajo ubijati srbske otroke. Sam se čudim, kako lahko še vedno trideset odstotkov Srbov voli radikalno stranko. Ni mi jasno. Niso mi jasne ozemeljske pretenzije, razdelitev na Federacijo in Republiko srbsko, ki zase zahteva vedno več avtonomije, druga stran pa zahteva spremembo imena, ker tam živijo pripadniki vseh treh narodov. Čez deset let se bo lahko zgodilo, da bo Bošnjak iz Federacije imel več stikov s Finsko kot pa s srbskim delom lastne države…Po statutu vašega sodišča naj bi mednarodni sodniki Sarajevo zapustili do leta 2009. Lahko v tako kratkem času pomagate zavreti proces razpadanja te države na nacionalne entitete?To niti ni naša naloga. Res pa je, da smo ravno zdaj začeli dobro delati. Sojenje vojnim zločincem in posledična reintegracija družbe bosta trajala še lep čas. Za zdaj sodne senate na obravnavah sestavljajo po dva mednarodna sodnika in en domači. Kasneje naj bi se razmerje obrnilo. Ob popolnem umiku mednarodnih sodnikov pa bi lahko nacionalno obarvani mediji ali nacionalne politične stranke začele izvajati pritisk na sodnike. Zdaj tega ni čutiti. Finskemu sodniku težko očitate, da je obsodil Srba, saj ni obremenjen s tukajšnjo nacionalno preteklostjo.Omenili pa ste, da vas pripovedi prič prevzamejo. Vas je prevzela zgodba slovenskega novinarja Alojzija Krivograda, ki so ga domnevno ubili bosanski Srbi? Kdo je bil?(nasmešek) Osebno ga nisem poznal. Na enem od sojenj pa sem slišal pripoved, da je bil neki slovenski novinar med vojno priveden skupaj z Bošnjaki v taborišče v Foči. Postal sem pozoren, saj sem o tem slišal že prej. Kasneje je bil v skupini, ki so jo pod pretvezo, da jo bodo zamenjali za srbske ujetnike, odpeljali iz taborišča. Nihče jih ni nikoli več videl. Po informacijah, ki sem jih kasneje dobil od novinarskih kolegov, so bili njegovi posmrtni ostanki najdeni v neki skupinski grobnici.Je bilo to vaše zasebno raziskovanje ali ste podatke potrebovali za sojenje?Povsem zasebno. Že med pripravami na prihod v Sarajevo sem veliko bral. Veliko sem izvedel na sojenjih in potegnilo me je zgodovinsko, kulturno, versko ozadje te vojne.Bi vas zanimalo raziskovalno delo mednarodnih tožilcev za vojne zločine, ki prav tako delujejo na vašem sodišču?Saj ne raziskujem, le veliko berem. Zanima me psihologija ljudi, ki so preživeli. Njihova sposobnost preživetja. Kako so brez vode in elektrike prebili zimo. Kurili so parket. Najbolje, pravijo, pa so gorele stare kavbojke. V teh zgodbah ne iščem resnice, ampak življenje.odnik Mitja Kozamernik sedi pred računalniškim zaslonom v prvem nadstropju sodišča v Sarajevu. V enem okencu spremlja prenos iz sodne dvorane, kjer njegovi kolegi obravnavajo skupino štirih nekdanjih pripadnikov bratunške brigade vojske Republike srbske, ki je leta 1995 vdrla v Srebrenico. Med pregledovanjem dokaznega gradiva se vrtijo videoposnetki z datumom 11. julij. Tedaj je bil v Srebrenici storjen genocid. V drugem okencu lista po naključnih fotografijah trupel.