Aktivisti tega upora so dandanes – vsaj v ZDA – večinoma otroci. Mladi hekerji si v družinskem okolju in v domovih collegev prizadevajo, da bi prebili zid elektronskih varnostnih ukrepov koncernov in države. Pri tem so njihovi motivi nejasni. Kot kaže, nekateri domnevajo, da je njihova dejavnost politične narave – kot pravi na primer dr. Crash: »Če se zavedaš ali ne, kot heker si revolucionar.« Vendar pa ostaja vprašanje, revolucionar v boju za kaj? Če se poglobimo v izdaje hekerske revije Phrack ali surfamo po internetu, ne bomo našli nobenega motiva, ki bi šel dlje od temeljne zahteve po prostem dostopu do informacij. Nikoli ni govora, kako bi te informacije lahko uporabili. Če ti mladi ljudje delujejo tudi kot avantgarda nekega političnega gibanja, so postavljeni pred problem, da jih prve politične izkušnje še niso pripeljale do kritične zavesti. Pri tem imajo sicer osnovno znanje, da lahko doženejo, kje se mora začeti politična akcija, če naj bo učinkovita. Tu pa takoj naletimo na drug problem, mladostniške fantazije o vsemogočnosti, ali, kot je temu rekel Bruce Sterling, na neustrašnost, ki pelje naravnost v past. Dejansko ni malo mladih aktivistov, ki so prebili razmeroma dolge zaporne kazni, obravnavali pa so jih enako kot političnie zapornike (spomnimo se le primera Atlanta Three). Odvzem svobode na temelju obtožbe zaradi nepooblaščenega vdora se lahko zdi nekoliko pretirana kazen, vendar praksa prisojanja najvišjih kazni za najmanjše prestopke pokaže, kakšno veljavo ima v kiber prostoru obramba vladajoče ureditve in privatne lastnine.