Utopično bi bilo pričakovati, da se bodo francoski študenti kdaj tepli za učenje slovenščine na pariškem inštitutu INALCO (Institut des Langues et des Civilisations Orientales), kar bi bilo navsezadnje tudi povsem nepotrebno, saj obvladati jezik ni končni cilj, temveč je smisel bolje spoznati kulturo in ljudi dežele, katere govorice se učimo. Jezik je orodje, ki odpira vrata v nove svetove, tja pa si lahko utremo pot tudi po bližnjici, denimo s knjižnimi prevodi. Pogoj za to je seveda odprtost duha, vrednota, ki je žal prav med pripadniki t. i. velikih, pogosto zelo samozadostnih narodov, razdeljena v malih odmerkih. Takšno pogubno mešanico kulturne in jezikovne oholosti, nerazgledanosti in vasezaverovanosti je izjemno dobro povzela Catherine Velissaris, direktorica grškega nacionalnega knjižnega centra. »Oh, kaj res, tudi grška književnost obstaja?« je bil odgovor, ki ga je dobila od francoskih literarnih kritikov, ko so jih pobarali, zakaj so spregledali izid najnovejšega francoskega prevoda kakšnega grškega knjižnega dela, ki ponavadi v francoskem tisku ni bil pospremljen niti z enim člankom. Sčasoma jim je uspelo prebiti zid molka – in to tako, da so prirejali srečanja z grškimi avtorji, zavedanje, da sodobna grška literatura obstaja, pa se je zasidralo v francosko zavest. Res bi bilo lepo, ko bi se tam nekega dne našel prostor tudi za Slovence in vse, kar je slovenskega, lahko tudi v neposredni soseščini Slovakov in slovaškega, da bi (povprečno izobražen) francoski sogovornik le vedel, da gre za različni državi, katerih jezika in kulture ne kaže metati v isti koš. Dotlej si lahko pri razlagi, od kod prihajamo, pomagamo vsaj z Gorenjevimi hladilniki in Slavojem Žižkom. Edini slovenski prispevek h konferenci o večjezičnosti je bil tokrat ljudski rek »Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš«, ki je za kako minuto zablestel na velikem zaslonu nad govorniškim podijem, pa še tam so ga organizatorji namesto s strešicami nad s zapisali s francoskim cirkumfleksom in še nekaj docela nepotrebnimi ostrivci.