"Dvanajstega maja je hotela moja divizija kreniti proti Mariboru, pa je prišel k meni Peter Brajevič in povedal, da je Loehr pobegnil. Ti ga najbolje poznaš, poznaš njegovo spremstvo in vozila, zato ga najdi živega ali mrtvega. Z bataljonom partizanov sem krenil v lov, vendar zaradi množice vojaščine in razmer, ki jih ni mogoče opisati, nismo prišli dlje kot do Šoštanja. Bataljon je tam ostal, sam pa sem s spremljevalcem krenil naprej. Peš sva krenila do Črne, kjer sem tamkajšnjim partizanom in terencem ukazal, naj zaprejo cesto proti Koroški. Vendar je bila predhodnica umikajoče se vojske hitrejša in je prebila zaporo. Z motorjem s prikolico sem krenil za njimi in jih po dveh kilometrih ujel. Takrat so se obrnili, si nadeli čelade in očitno mislili napasti. Nemški major je skočil s kamiona s pištolo v roki in zahteval, da kreneva do Črne, kjer naj bi dal povelje za odprtje ceste. Vemo, da ste vi ukazali, naj jo zapro, mi je dejal. Ker je šlo za resno grožnjo, sva z motorjem krenila nazaj. Zapora je bila odstranjena, Nemci so se vrnili, sam pa nisem odnehal. Na Poljani, kjer je Tomšičeva brigada urejevala položaje, mi je komandant povedal, da je šla ponoči mimo skupina Nemcev, vendar s prepustnicami štaba operativne cone. Te pa so imeli zaradi pogajanj samo v Loehrovem štabu. Zvedeli smo, da je šel v Bistrico nad Pliberkom, kjer je imel že urejeno poveljniško mesto. Nemci so računali, da bi določeno fronto še vedno lahko držali, vendar je, potem ko smo mi 13. maja na Poljani razbili 104. nemško lovsko divizijo, ki je hotela s silo na Koroško, tudi general Loehr zgubil vsako upanje. Istega dne je krenil v Grebinj in se predal 17. artilerijskemu polku britanske armade. Tja sem ga šel osebno iskat, saj so ga Angleži izročili nam, ker je z našo vojsko podpisal kapitulacijo. Ko sva odhajala, je dejal: tam, kjer so ostali moji častniki in vojaki, bom tudi jaz."