Ob desetih so imeli križarji za sabo že šest ur hoje in bili so izčrpani. Krajši ovinek proti severu bi jih pripeljal do izvira pod goro Turan, vendar jim je kralj Gvido ukazal napredovati v začrtani smeri in tako so zamudili zadnjo priložnost, da bi prišli do vode. Rajmund je bil zdaj že popolnoma prepričan, da bo dolgo in komaj se premikajočo kolono žeja pokopala, preden bodo prišli do Tiberije, zato je kralju predlagal, da bi vendarle spremenili smer in se napotili proti izvirom pri Hatinu. Zaradi tega bi v Tiberijo sicer prišli pozneje, vendar bi rešili armado. Kralj se je naposled strinjal z njim in vsa armada se je v bližini Meskenaha obrnila proti severovzhodu. V zmedi med tem manevriranjem se je nekaj vitezov odcepilo od spremljevalne pehote in poskusilo hitreje priti k vodi. Saladin je zaslutil, da bi se mu plen utegnil izmuzniti, zato je z močnim oddelkom konjenice pod poveljstvom nečaka Taki al Dina obšel kolono in ji zaprl pot v Hatin. Rajmund se je zavedal, da mora prebiti zaporo, ki so jim jo postavili Takijevi možje, ali pa bo vsa kolona obsojena na smrt. S svojimi vitezi se je že pripravljal, da napade Saracene, ko ga je dohitel obupan in kot se je izkazalo pozneje usoden ukaz kralja Gvida, naj se ustavi in utabori. Izčrpani križarji tega dne niso mogli več nadaljevati pohoda. Rajmund, ki je vedel, da to brez vode pomeni smrtno obsodbo, je kralju odgovoril: »Jojme! Jojme! Gospod bog. Zapeljani smo v smrt in izgubili bomo deželo.« Vendar Gvido ni popustil in postavili so tabor.