Ena od zaslug mariborske tožilke Elizabete Györkös naj bi bila, da je napad na Mira Petka iz suma storitve kaznivega dejanja povzročitve posebno hude telesne poškodbe prekvalificirala v sum poskusa umora. S tem je, pričakovano, požela odobravanje javnosti. Toda drugačna pravna formulacija kaznivega dejanja ni vplivala na orodje, po katerem so lahko policisti posegali med preiskave. Obe kaznivi dejanji sta tako hudi, da policiji - ob dovoljenju sodišča - omogočata uporabo prisluškovanja, tajnega sledenja in drugih posebnih operativnih metod in sredstev. Velika razlika med njima je v višini zagrožene kazni: storilcu, ki povzroči posebno hudo telesno poškodbo, grozi do deset let zapora, poskus umora iz koristoljubja pa se kaznuje z najvišjo kaznijo, ki jo pozna slovenski pravosodni sistem: tridesetimi leti zapora. Psihološki položaj storilca, privedenega za zaslišanje, je temeljito drugačen, če mu grozi, da bo v najslabšem primeru odsedel deset ali pa celih trideset let, skoraj vse preostalo življenje. S kooperativnostjo, z imenovanjem naročnika si izvajalec lahko ublaži kazen. Je v položaju takšne izbire - zapor ali življenje - molk vreden preostanka življenja, prebitega za rešetkami? Toda po drugi strani: zdaj priprti naj bi bili stari znanci policije. Poznajo pravni in psihološki položaj osumljenca kaznivega dejanja. Niso prvič v preiskavi in na zaslišanju. Vse to manjša možnosti, da bi kdo od njih spregovoril kljub visoki zagroženi kazni. Če v prihodnjem tednu ali dveh policija ne bo prijela tudi storilca, bodo možnosti, da bo prijet kdaj koli, strmo padle.