Že dolgo nisem srečal Hrvata, ki bi razlagal o Veliki Hrvaški. Še pred letom ali dvema nisi mogel prebiti večera s hrvaškim emigrantom v Stuttgartu, ne da bi ti pojasnjeval zgodovinske meje, za hrvaško mladež v Avstraliji je bila Bosna in Hercegovina tako očitno hrvaška, da so bili pripravljeni za svoje tamkajšnje brate in sestre pusiti življenja, v Zagrebu pa so med novimi strankami krožile trobarvne nalepke s tistimi zgodovinskimi mejami, v katerih je Hrvaška izgledala tako čudno kot v teh administrativnih. Ampak to je bilo pač še v tistih nerodnih časih, ko si Hrvati na Hrvaškem niti niso upali na glas povedati, kaj so. Potem so to spremenili, si naredili iz Zagreba lepo glavno mesto in iz Starta lep barvni časopis. V politično orbito so katapultirali Markovića, Tuđmana in Mesića. Nekaj časa se je zdelo, kakor da je ves svet njihov. Potem se je tudi to spremenilo. Tako pač je s temi Hrvati, so si porekli Slovenci, česarkoli se lotijo, v vsem pretiravajo. Zdaj pa imajo. Od slovenskega političnega vodstva res ne moremo pričakovati več kot ene pravilne in srečne odločitve na leto, od državljanov Slovenije pa smo bili vajeni česa boljšega.