V osnovni šoli sem moral zelo zgodaj v posteljo (veliko prej kot moji sošolci) in vsak dan sem se počutil bolj ali manj odrinjenega, ko so se drugi pogovarjali o filmih in oddajah, ki so jih videli prejšnji večer na televiziji. Najprej sem na vse možne načine poskušal večerni program zares videti. Na skrivaj in potihoma sem se iz svoje sobe plazil kot specialec prek mnogoterih ovir in bil seveda redno zaloten. Kazen za takšen prekršek je bila pri nas doma vedno drastična. Še najmilejša je bila kakšna prepoved, pa še to takrat, ko so bili res dobre volje. Ker mi do televizije nikakor ni uspelo priti, sem skozi steno počasi, kot zapornik, vrtal luknjo. Več tednov sem z različnim orodjem (iz kuhinje so izginjale žlice in noži) praskal ped za pedjo štiri centimetre v premeru in dvajset centimetrov globoko luknjico in na dan se je prikopala pod sedežno garnituro v dnevni sobi. Ko mi je podvig uspel, sem bil najsrečnejši otrok na svetu. Seveda je sledilo razočaranje, saj je bila televizija v dnevni sobi obrnjena pod kotom, tako da sem jo videl le z levega polprofila. Prav tako sem luknjo (zaradi varnostnih razlogov seveda) izkopal prenizko, tako da sem prebil večere na trebuhu, z glavo pritisnjeno ob steno, in pri tem sem videl malo, slišal pa skorajda nič. V naslednjih tednih sem si luknjo za silo povečal, da je bil pogled vsaj malo boljši. Prav tako sem čez dan počasi (vsak dan po kakšen milimeter, da se ne bi opazilo) obračal televizijo proti svoji luknji. Čez par tednov so bile okoliščine že skoraj idealne. Sliko sem že relativno dobro spremljal, zvok pa mi je še vedno delal probleme. Po naključju smo prav v tistih dneh pri pouku tehnike sestavili primitiven model telefona iz jogurtovih lončkov. Skozi luknjico v dnu lončka se namreč napelje nitka, in to na obeh straneh. Takrat meni čudežna naprava je povzročila še več dela in novih težav. Na koncu je bil pod kavčem v dnevni sobi jogurtov lonček pritrjen z dvema bucikama in nitka je skozi luknjo v steni vodila do mene, ki sem spet z obrazom v steni in z drugim jogurtovim lončkom na ušesu bolščal v tisto magično škatlo. Seveda so me zalotili in spet me je bilo nekaj časa sram hoditi k telovadbi zaradi modric.