Skoraj v vsaki ulici so v vrstah hiš nastale zijajoče vrzeli, nekateri kraji pa so kakor po čudežu ostali nedotaknjeni. Tako je velika trgovska hiša Robinson sredi razvalin poslovala do konca. Tudi list Malaya Tribune je v zasilno urejeni tiskarni še kar naprej izhajal. Toda že ob koncu prvega tedna obleganja je bilo opaziti prve začetke razkroja. Morala je padla, kar je bilo očitno posebno pri vojaštvu. Neurejene kolone so se premikale po cestah, kakor da ne vedo kam. Moštvo je bilo izčrpano in na voljo ni bilo niti dovolj šotorov za prenočevanje. Vojaki so se s steklenicami gina ali viskija v roki majali po cestah. In vendar so še skušali povsod obdržati red, kakršnega so bili vajeni. Kdor je hotel prebiti večer v Rafflesu, je moral poprej naročiti mizo. V majhnih trgovinah, kjer se je najbolj splačalo kupovati, so se ljudje kar gnetli. Povsod so se hoteli držati rekla: »Poslovno življenje nemoteno teče.« Marsikdo je v vojni celo obogatel. Ko so internirali japonske ribiče, so povzročili pomanjkanje rib. Kitajci niso bili nikdar dobri ribiči, pa so vendar takoj opazili, da je po vsakem bombardiranju morje vrglo na obalo velike množine rib. Tako je tržišče z ribami spet oživelo. Prodajali pa so jih kajpak Kitajci.