V vseh misijah zagotovi OZN - kot nosilec - državi, ki pošilja vojake in civilne osebe, del sredstev, ki nikakor niso majhna, od same države pa je odvisno, koliko potem plača svoje državljane. V mednarodnih misijah so najbolje plačane funkcije vladnih humanitarnih predstavnikov, sledijo prejemki mednarodnih vojaških opazovalcev (posebne naloge v uniformi brez oborožitve), dokaj velike razlike pa so tudi med navadnimi vojaki in visokimi častniki. Različne države so plačevanje vojakov v mednarodnih misijah uredile različno. Eden zanimivejših je finski način. Njihovi vojaki zaslužijo v mednarodnih misijah približno še enkrat toliko kot doma, poleg siceršnjega zanimanja za vojsko zaradi velike nezaposlenosti pa je bilo sodelovanje v mednarodnih humanitarnih akcijah privlačno za njihove pripadnike tudi zato, ker so bili po letu dni, prebitem v tujini, oproščeni carine ob uvozu. Tako so se vojaki iz misij (na primer iz Libanona) vračali z avtomobili, hi-fi naparavami in drugimi gmotnimi dobrinami, ki so jih v tujini kupili za 30 in več odstotkov ceneje kot doma. Letos so Finci to možnost odpravili in trenutno še razmišljajo, kako spodbujati svoje predstavnike v tujih misijah.