Čeprav se morda zdi knjiga na prvi pogled le nekakšen opravljivi tretjerazredni ljubezenski roman – predvsem ker je zgodba tako preobložena z bizarnostmi, nenavadnimi dogodki in preobrati, da je preveč neverjetna še za šundovsko literaturo –, je prav zaradi resničnosti zgodbe veliko več kot to. Zelo konkretno osvetljuje življenje tedanjih študentov slikarstva in umetniške boheme nasploh, in to ne le na ravni njihovega nenavadnega vsakdanjika, temveč tudi na ravni njihovega umetniškega formiranja in delovanja. Tako tudi Kobilco, ker se njena podoba sestavlja prvenstveno iz zapisov v pismih in dnevnikih, bolje spoznamo na osebni ravni in v perspektivi, v kateri so jo poznali in dojemali njeni sodobniki, hkrati pa tudi na ravni razumevanja njenega formiranja in ustvarjanja. Ker so tista obdobja življenja in dela, ki jih je slikarka prebila v tujini, izjemno slabo raziskana – iz teh obdobij sicer poznamo dela, ki so hranjena v Sloveniji, rekonstrukcije življenjepisa in delovanja pa so naslonjene na dokumentacijo, ki je dostopna pri nas in predvsem na slikarkine lastne starostne spomine –, je nenavadno branje prav z umetnostnega in likovnega vidika izjemno zanimivo. Iz knjige namreč precej natančno izvemo, o čem in kako so se pogovarjali v Kobilčinem prijateljskem krogu, katere umetnike so občudovali, kaj so brali, kakšne politične nazore so gojili in kako so jih povezovali z umetnostjo, kako so se umetniško izobraževali, kako in kje so slikali itd.