Po spominu bi mu le težko pripisali že deveti križ. Pred drugo vojno sta z ženo vodila ljudsko kuhinjo v Kočevju, potem je večji del vojne prebil v taboriščih, sprva v italijanskih, pozneje pa v nemških, a se je medvojna kalvarija zanj kolikor toliko srečno končala. Po vojni je vodil krajevni ljudski odbor Gora, potem krajevno skupnost, bil leta in leta sprva okrajni in nato občinski odbornik pa seveda vaški odbornik in predsednik, gasilec, kmet in verjetno še kaj. Je pa Gornikom z nasveti še vedno dobrodošel. Pred dobrima dvema desetletjema je bil med tistimi, ki so na Gori načrtovali manjši industrijski obrat, vendar zaradi višje sile ni nikoli zrasel. Tako so Gorniki kot večina prebivalcev teh srednjegorskih predelov odhajali v dolino in tam praviloma ostajali. Mladina je odhajala v šole in redki so se vrnili. Zanimivo pa je, da so na Goro prihajali vikendarji, domačini pa so zapuščali to prelepo okolje. Žal je že tako, da se samo od lepote ne da živeti. Med sicer lepo urejenimi hišami je kar nekaj takih, kjer namesto zaves visi pajčevina, in le malo je upanja, da bi se to lahko kmalu spremenilo.