sladkor, čaj, fižol in druge stvari, seveda najslabše kakovosti in po astronomskih cenah. Ujetnice so se začele deliti na tiste, ki imajo denar ali dragocenosti za nakupe, in tiste, ki ga nimajo. Tiste, ki so bile pripravljene tvegati, pa so se lahko dogovorile za sestanek tudi z domačini, ki so jim prodajali hrano ceneje kot Gho Leng. V žični ograji na koncu taborišča je bila namreč luknja, skozi katero se je bilo mogoče ponoči splaziti in pod bližnjimi drevesi opraviti kupčijo po ugodnejši ceni. Ves ta čas, ki so ga prebile v taborišču, pa jih je preganjala skrb, kaj se je zgodilo z njihovimi domačimi. Brutalno ločene ne samo od udobnega življenja, ampak tudi od najdražjih, so jih obhajale zle slutnje.