Tudi šesti koncert za vokalni abnomna se z izbranim koncertnim sporedom pridružuje slovesnostim ob 300. letnici ustanovitve ljubljanske filharmonične ustanove. Obe maši sta namreč delo velikega klasicističnega mojstra Josepha Haydna, ki si ga je ljubljanska Filharmonična družba leta 1880 izbrala za svojega častnega člana. Haydna sta takrat na Dunaju obiskala kanonik J. Pinhak in sin filharmoničnega violinista ter mu sporočila odločitev družbe, da ga izvoli za častnega člana. Haydn je v zameno za izraženo priznanje družbi podaril prepis svoje Misse in tempore belli in dal obema obiskovalcema tudi natančna navodila za njeno izvedbo. Filharmonična družba je delo potem še večkrat izvajala, slišali pa ga bomo lahko tudi v prvem delu nocojšnjega koncerta. Haydn je večino svojega ustvarjalnega časa prebil v službi kneza Esterhazyja, ki je želel med drugim vsako leto za god svoje žene slišati novo vokalno-inštrumentalno mašo. Leta 1799 je Haydn napisal tako kar dve maši, ki pa v marsičem prekašata druga podobna obrtniška dela. Pogosto je namreč motivično povezovanje posameznih mašnih stavkov, kar kaže na premišljeno zasnovo celote, posebej poglobljen pa je tudi izraz obeh maš. V Missi in tempore belli najdemo poleg značilnih vedrih stavkov tudi skrivnostni »Et incarnatus est«, lirično občuteni »Qui tollis« in znameniti »Agnus Dei« s solo pavkami in fanfarami trobent, po katerih je maša dobila ime in slikajo grozote vojnega časa. Drugo mašo iz tega leta - Slavnostna maša v B-duru - zaznamuje dvojnost med izrazito liričnimi odseki in bolj resnobnimi, pogosto polifono izpeljanimi stavki. Vendar pa se kaže Haydn tudi kot mojster polifonih oblik, ki niso nikoli zgolj v službi razkazovanja obvladovanja glasbenega stavka; kompozicijsko zapleteni fugato »Et vitam venturi« se namreč sprevrže v izraz razigranega veselja nad gotovostjo prihodnjega odrešenja. G. P.