Kaj je bila vodilna sila pri ustvarjanju, se ve. Od prvih Leonovih korakov pa vse do zadnje sekvence se čuti stalno iskanje novih prijemov in izvirnih rešitev, ki bi serijo postavile stopničko više ter štirico odtujile od prežvečene zasnove klasičih REjev, tretjeosebnih akcijskih pustolovščin z elementi grozljivk - dasiravno je igra še vedno to, kar postane jasno nekje dvajset sekund po uvodu. Priča smo vrnitvi Leona Kennedyja, ki se ga staroste spomnimo v vlogi mladega policajčka v Resident Evil 2. Od pripetljajev v Raccoon Cityju je minilo šest dolgih let, ki jih je Leon prebil v službi agenta in bildal izkušnje. Nakar ga nekega dne meni nič, tebi košček njuhanca pošljejo na reševalno misijo v zakotno evropsko vasico, kamor naj bi ugrabitelji pripeljali svoj plen, nikogar drugega kot hčerko predsednika Jueseja. Jajks! Da nekaj ne štima, se Leon zave takoj potem, ko mu lokalni vaščan v bajti ne izrazi dobrodošlice s pršutom inu cvičkom, pač pa ga skuša skalpirati z zarjavelo sekiro. Bang, bang, in že se truplo po objemu gravitacije razgradi v packo smrdljive brozge. Tedajci prioriteto v možganih dobi spoznanje, da bo RE4 najbolj holivudska izkušnja v nizu. Zakaj? Narbolj taprvo zaradi širokozaslonskega (16:9) formata, in potlej vsaj še zavoljo za serijo popolnoma predrugačene kamere, ki je spet fiksna, a tokrat postavljena kak meter za ramena herojčka. Z rumeno gobico jo je moč premikati v mejah Leonove betice in reči moram, da sistem deluje presenetljivo dobro. Dnevi mrtvih kotov in s tem povezanih smrti so večidel stvar preteklosti in nobena skrivnost ni, da je prav neproblematičnost dotičnega elementa tisto, kar v boljšo luč postavi mnogo drugih dobrot igre. Skupaj z izboljšano nadzorno shemo, seveda, kajti tudi ta je omembe vredna. Desni analogni ročici so pripopali kontrole gibanja, gumbu B zaupali tek, obdržali pa naduporabni takojšnji obrat za 180 stopinj in vse skupaj ustrezno pohitrili. Ostale karafeke so prepuščene univerzalnemu akcijskemu gumbu (A), ki rabi vsemu mogočemu, od odpiranja vrat prek skakanja do metanja skozi okna, ko bežimo pred nevarnostjo. Ti drobni, a pomembni popravki se odražajo v nadmočnem občutku življenjskosti pri vodenju Leona po podrobni okolici, saj enostavno ne moreš mimo pristne prepričljivosti, da možiček na zaslonu ni del ločene resničnost, pač pa podaljšek tvojega jaza iz mesa in kosti.