8. Iz vsega, kar sem napisal v tem ločenem mnenju, izhaja, da bi moral vztrajati in glasovati v senatu za sprejem ustavne pritožbe kljub temu, da sem ostal v manjšini, ter napisati odklonilno ločeno mnenje. Glasoval sem za Sklep o nesprejemu in zato napisal le pritrdilo ločeno mnenje, in sicer samo zato, ker sem ocenil, da bi na plenarni seji večina sodnic in sodnikov Ustavnega sodišča glasovala za zavrnitev ustavne pritožbe, kar bi potrdilo in še dodatno utrdilo stališče Ustavnega sodišča do neživih pripornih sklepov in ugotovitvenih odločb, s katerim se ne morem strinjati. To pa ne pomeni, da ne bom drugače glasoval v takšnih prihodnjih primerih, ki bodo po moji oceni še bolj prepričljivi kot naslovni in zato še bolj primerna podlaga za spremembo stališča Ustavnega sodišča do ugotovitvenih odločb o neživih pripornih sklepih. V naslovnem primeru se je namreč pritožniku čas, prebit v priporu, vštel v prestajanje kazni. Čeprav pripor v času, ko pritožnik še ni bil spoznan za krivega, ni enakovreden poznejšemu prestajanju kazni, je vendarle takšna situacija manj boleča za pritožnika od tiste, do katere bi prišlo, če nek pritožnik ne bi bil obsojen in/ali mu pripor ne bi bil vštet v prestajanje kazni.