Januarski pravni tempo v Sloveniji je prav neverjeten. Najprej je ljubljansko okrožno sodišče odpravilo pripor Josipu Lončariču, obtoženemu storitve številnih kaznivih dejanj v zvezi s tihotapljenjem prebežnikov čez državne meje, pa tudi obširno obtožnico zoper njega zaradi procesnih ter materialnih nedoslednosti zreduciralo na zgolj dve kaznivi dejanji - ilegalno "sprovajanje" (kot temu pravijo organi pregona) 15 kitajskih ilegalcev ter nelegalne posesti pištole. Iz tožilskega primera minulega leta, obtožnico je zastopala šefinja posebne tožilske skupine Jožica Boljte Brus, je nastal le milni mehurček. Pri tem pa ni nepomembno, kdo je za morebitno tožilsko šlamastiko kriv: policija, ki je pri s sodno odločbo odobrenem tajnem snemanju posnela le nekaj, česar v sodni dvorani ni bilo moč razumljivo slišati, tožilci, ki so obtožnico očitno utemeljevali prav na nekakovostnih tajnih prisluhih, ali preiskovalni sodniki, ki niso zbrali dovolj elementov za tožilce, kateri jim z odredbo nalagajo delo. Kakorkoli že, Lončarič je povsem svoboden državljan RS, ki se mora dvakrat tedensko javljati na policijski postaji, četudi se je tožilstvo zoper sklep o odpravi več kot enoletnega pripora pritožilo. Prav včeraj je bil zoper Lončariča uveden zahtevek za preiskavo glede še šestih domnevnih kaznivih dejanj, ki naj bi jih bil storil v Italiji, toda danes je še prost kot ptiček na veji. In če ne bo obsojen, bo lahko zaradi časa, prebitega v priporu, tožil državo. Plačal bo proračun, torej državljani, ki tako ali tako plačujemo vse nekakovostno izvedene sodne postopke.