Gavrilo je vso vojno prebil v ječi, njegovi tovariši pa so bili obsojeni na smrt. Princip je ob koncu vojne, leta 1918, v zaporu umrl zaradi tuberkuloze. Vsi skupaj so pokopani v skupinski grobnici na starem sarajevskem pravoslavnem pokopališču. Med prvo svetovno vojno je zraven mosta, v bližini katerega se je vse to zgodilo, stal spomenik, posvečen Francu Ferdinandu. Po vojni in ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je bil spomenik odstranjen in postavljen nov, posvečen Gavrilu Principu in Mladi Bosni. Spomenik s ciriličnim napisom je bil postavljen nad delom betonskega pločnika, kjer naj bi bil Gavrilo stal, ko je streljal. Med drugo svetovno vojno so nemški nacisti napis odstranili, ulico, po kateri se je vozil prestolonaslednik, pa poimenovali Nabrežje Adolfa Hitlerja. Po tej vojni in ustanovitvi SFRJ so v prostoru, kake tri metre oddaljenem od mesta, s katerega so bile izstreljene krogle, odprli manjši muzej, ki se je uradno imenoval Muzej Mlade Bosne. Na kraju, od koder je Gavrilo izstrelil nekaj usodnih nabojev (nikoli ni nihče ugotovil, kako so tako natančno in zagotovo »vedeli«, kje na pločniku je stal), so v beton vtisnili stopinje, ki naj bi predstavljale odtise atentatorjevih stopal. Pozneje se je zaradi tega izoblikovalo več različnih teorij, kako so nastali odtisi v betonu. Na primer kretenoidna trditev nekaterih mimoidočih, da je Gavrilo tedaj po nesreči stopil v svež cement, »pa so vdolbine tam ostale do danes«, in da so ga zato tako hitro prijeli, ker se je cement posušil in otrdel, tako da ni mogel odlepiti stopal in pobegniti. Komunistom, ki so bil takrat na oblasti, je ustrezalo, da so ljudje sarajevski atentat videli kot boj delavskega razreda proti okupatorskim tujcem, ne kot posledico nacionalističnih interesov in političnih igric tistega časa.