Ko je Urban Golob zbolel, je njegov oče Janez, tudi znan slovenski alpinist, ugotovil, da je njegov sin sicer duševno močan, a bolezen ga je fizično izčrpala. Zato sta z Urbanom vsak konec tedna načrtno odhajala v gore plezat. Vedno zahtevnejše smeri. Prav v hribih, pri hoji in plezanju v neokrnjeni naravi si je Urban počasi pridobival nove moči. (Ko je dihal čisti zrak, gledal sončni zahod in vzhod, pa kako so se po nebu podili oblaki, ko je poslušal ptičje petje in šelestenje listov – tole je napisano zelo romantično. Toda bistvo je bilo v močnem prizadevanju za svojo čim večjo fizično aktivnost in vztrajnost. »Čeprav sem bik po horoskopu, pa takrat ni bilo časa, da se preveč šel bikca Ferdinanda.«). Tudi zato ali pa prav zato je opravil več kot sedemsto alpinističnih vzponov v gorah Severne in Južne Amerike, Himalaje in Alp. Zelo rad tudi potuje (»Potujem rad samo v primeru, da pridem nekam, kjer lahko nekaj intenzivno počnem, npr. plezam, fotografiram, nikoli pa ni potovanje samo sebi namen, torej nisem popotnik.«) Privlači ga vse neznano, in to na zemlji, pod njo (»Nisem jamar!«), na morju (»In globoko pod njim itd – se ne potapljam.«). Kamorkoli gre. Vse slika in opiše. Svoje plezalne vzpone in spomine na svojo bolezen ter čas, prebit v bolnišnici, je opisal v knjigi Na beli steni, ki je izšla lani. Spremljal je tudi Dava Karničarja med njegovim zgodovinskim smučanjem z najvišje gore sveta. In prav slika tega našega ekstremnega športnika, posneta leta 2000 na višini 7200 metrov na pobočjih Everesta, je bila objavljena v prestižni reviji National Geographic. Pa tudi sam se je podal čez Alpe od Tolmina do Maribora. Njegov humanitarni pohod je trajal trinajst (dvanajst) dni in v tem času je zbral takratnih 40 tisoč nemških mark in jih namenil otrokom z rakom. Ves čas pohoda so ga snemali, njegov medijski pokrovitelj je bil Val 202, in dokumentarni film o tem podvigu je dobil posebno nagrado v Gradcu.