Ko je bila še bolj stroga od Ellen, a na drug, kompleksnejši način - z dodatkom kulture in sofisticiranega čustvovanja. Družilo naju je marsikaj, denimo ljubezen do terenskih motorjev in nasploh terenskih vozil. Odhrumela sva do Sečovelj in dodobra preorala spomeniško zaščiteno petolo v kristalizacijskih bazenih tamkajšnjih solin. Istra, še posebej pa delta rečice Mirne, je bila raj za motokrosiranje. Po obisku pri kiparju Angh Liju v Mučibobih sva temeljito preplužila tudi hitro izginjajoče močvirno gozdovje v zgornjem porečju. Tam, kjer so moji ex- neposredni proizvajalci ščuvali svoje pse in svinje na nemočne tartufe, je zapretiravala s plinom in padla kot hruška. Kot naročeno. Strgal sem ji blatni kombinezon s telesa, jo z yamaho za podlago nabrisal kot zmaj in posekal njeno življenjsko fuk-delo v Giardinettih. Postal sem polemični ljubimec, Casanova je tonil v morastu zgodovinskega spomina. Seks je torej stekel, čeprav ne čisto tako, kot bi si Bajrami želel. Saj je vse štimalo, samo da je bila Ko usekana na brutalitete, jaz pa pač ne. Tepežkanja sicer ni zahtevala, iskala je krvoločnega volka, zver, ki je zanjo pripravljena trgati, jaz pa sem jo imel rad in ji nisem hotel nič žalega. Tipom se rado včasih odpuli, ampak da bi bilo to nonstop in stalno, to ni realno. V smislu harmonizacije bi lahko posegel po prepovedanih substancah in drugih induktorjih ekscesnih stanj, a s tem bi razrušil težko prigarano držo športnega advokata vrnitve k naravi. Samo zaradi Ko, ne hvala. Skratka, o kakih zlitjih in podobnih presežkih bi težko pleteničil. Ocena tri do štiri. Majkumu, to udari na samozavest. Da sem suženj, sem ugotovil. Suženj žensk. Če niso top zadovoljne, nisem top srečen, imajo me v pesti, sem takorekoč pajac njihove volje. Takrat je bila to zame gorka noviteta. Šele leta kasneje sem nerad, a vendarle zapopadel, da tako to pač je in pika. Kljub temu sva s Ko izpeljala nekaj vratolomnih projektov, šla sva denimo skupaj na smučanje. Na Popovo Šapko, v Makedonijo, bilivitornot in sicer s smučarsko sekcijo novomeškega podjetja IMV, ki je bilo sicer že v stečaju ali nekaj takega, ampak sindikalne celice so bile še v polnem zagonu. Pilo se je, da je bila šarplaninska arhitekturna dediščina v resni nevarnosti in Ko s svojimi joškami in fukiš ustnicami, lepa mlada Švabica, pa še plemkinja zapovrh, je bila absolutna kraljica žurov in vseh mokrih sanj. Tereni so bili fenomenalni, nedotaknjene snežne obline so se raztezale v vse smeri, vse do Titovega vrha, ki je bil z 2748 metri tretja najvišja gora v Jugoslaviji. Vsak normalen diktator bi si rezerviral najvišjo goro v državi, najdaljšo reko, največji otok in vse to... naš Tite je bil res vsestransko izjemna oseba. Edino infrastuktura je bila malo češka, v stilu Alana Forda. Smučal sem kot Pablo Picasso, e-e, Martin Strel in ponoči sem pritiskal Ko muco, pa tudi med povečernimi žuri sva neredko mučila sneg. Imel pa sem skrito agendo. Od JLA sem dobil poziv k popravnem izpitu. Zamujal sem že debel mesec dni, res je bil čas, da se odzovem klicu domovine. Med vrnitvijo sva v Nišu zapustila smučke-ekspres in se nastanila v bizarnem hotelu, ki je Ko docela ustrezal. Režiser Barton Fink-a je navdih za film dokazano dobil prav v tem hotelu. Ko je mislila, da je vse skupaj del nekega večjega, njej posvečenega projekta in bila naslednje jutro nemalo presenečena, ko sem ji še tretjič razložil, da moram na kratko skočiti v Ljudsko armado. Kako to misliš Ljudsko armado? Ma nič, to je pri nas tak običaj, samo na kratko se pofočkam, da uredim neke papirje in sem čez dan ali dva že nazaj, majkemi. Je hotela kar z mano. Sem jo komaj prepričal, da to ni za ženske, da ste ve že z menstruacijo bile dovolj kaznovane. Ko sem ji zatežil, da me naj za uvod v volka in zver s škarjicami za nohte postriže na tifusarja, jo je postalo resno strah, da sem skrenil. In to je tudi glasno povedala. Jebemti, ta Ko res ni imela občutka za mero. Točno opolnoči sem odrinil, peš do Pirota, kjer sem se imel zglasiti in potem še naprej do Dimitrovgrada in še tisti košček nazaj, skupaj 121 kilometrov, ampak ker valjda nisem hodil naravnost kot en robot je naneslo točno 130 kilometrov, oziroma 26 ur neprekinjene hoje. Cilj je bil dosežen, bil sem utrujen. Preden sem ob štirih zjutraj potrkal na okno kapije, sem si prerezal žile, seveda na način, da s prerano smrtjo ne bi ranil človeštva. In nič, bil sem izkušen dezerter, nadrkan ko kurac zaradi Ko pičke in niti malo pri volji za sklepanje kompromisov. Nisem jedel, nisem pil, nisem hodil in seveda ne govoril. Po dveh dneh in pol so me imeli v kazenskem bataljonu na vrh glave. Nemiri na Kosovu so bili že zdavnaj, a nikakor docela zatrti, jasno je bilo, da gre itak vse na porcijske kose in hopa v Bruselj, če ne kar naravnost v Vašington. Skratka, kdo bi se v tej zbrki ubadal z enim odcepljenim Janezom, ki sam sebe kliče Bajrami. Hopla, boste rekli, zdaj si se pa izdal: kako naj bi oni vedeli za tvoj interni nadimek, če pa nisi črhnil niti besede? Govoril sem v sanjah, baje. Če si dejstva, da so me od drugega dne naprej vsi pozivali Bajrami, vstan!, ne razlagam tako, mi ostanejo samo še teorije zarote. To pa je bulšit. Ko sem se po dveh dneh in pol vrnil v tisti hotel, je bila Ko še vedno tam z dvema paroma smučk in ostale opreme. Ni pa bila dobre volje. Bilo ji je dolgčas v tisti žalitvi od imena hotel, pa je pila in se pajdašila z lokalci na njej lasten način, kar je v okolju, nevajenem ne le tolikšne, temveč kakršnekoli emancipacije, pripeljalo do določenih zapletov. Imela je plav uč in prebito ustnico in bridko je na mojem ramenu jokala. Vsak bik najde svoj štrik, sem si mislil in jo požrtvovalno tolažil. Pa še malo zaščitništva je bilo zraven. Med drdranjem nazaj na zlati Zahod je spregledala mojo igro, nakar je tako stratosfersko zatežila, da sem ji v Ljubljani rekel adijo. Ko sem sestopal z vlaka, je Ko vpila, pa kaj je tebi človek!? Odvrnil sem, to je rivendž za Mombaso. Kakšno Mombaso, idiot!? Odpravnik vlaka je ostro pogledal, tudi dežurni miličnik se je nervozno ozrl - propagandi v porog Afrika tudi pri nas ni bila ne vem kako popularna. Nakracal sem ji številko od Ellen huda muda v Milanu: pokliči, ona ti bo vse razložila. Jebote te mraz. Važno, da je bil vojaški rok za mano in da je mladenič Bajrami postal mož.