V srcu je začutil bolečino. Nanj je pritisnila napetost minulih dni. Malo je spal in povsem je bil osredotočen in zatopljen v Nastjine analize. V njeni družbi je prebil ure in ure, ona pa mu je pred očmi odstrinjala tančico skrivnosti nad zagrešenimi kaznivimi dejanji. Navduševali so ga njena prodornost, jasnost misli, spomin in njena brezhibna logika. Bolj ko se je navduševal nad njo, bolj je bil ponosen nase. Prepričan je bil, da umorov dejansko ne bodo razkrili. Veselilo ga je, ko je videl, da se Nastja Kamenskaja korak za korakom približuje stanovanju gospe Alleko. Dlje od tega pa ne bo prišla. Vse je namreč kazalo na to, da je anonimna grozilna pisma pisala Svetlana, da je prav ona zagrešila umora v matičnih uradih in da je pod bremenom dejanj tudi storila samomor. Anonimna pisma je napisala ista roka kot njeno poslovilno pismo. Samo bog ve, koliko pretkanosti, koliko premetene laži je bilo treba, da je Svetlana naposled napisala ta pisma in tudi svoje poslovilno pismo. Uspelo mu je, kajti spretno je izkoriščal njeno blaznost, prekanjeno ji je sugeriral, kar je potreboval. Na anonimnih listih ni niti ene njegove sledi, niti enega odtisa, ampak samo Svetlanini prsti. Resnici na ljubo ji seveda ni razkril celotne zgodbe, da bi tudi sama napisala kuverte z naslovi, zato je pisma z nepodpisanimi listi vrgel v nabiralnike sam.