za prodiranje skozi betonske zidove, vendar so bili neuspešni. Devetega aprila je še enkrat pridrvelo devet bombnikov tipa lancaster, opremljenih s pet- in desettonskimi bombami (tallboy in grand slam) za uničevanje bunkerjev. Od sedemnajstih odvrženih bomb jih je šest padlo na bunker, sicer so prebile strop, vendar so podmornice dobile le manjše poškodbe. Dejansko je masivni bunker dočakal konec vojne, ko so ga zasedli Britanci, nepoškodovan. Britanski inženirci so vanj natrpali 30 ton zaseženih nemških letalskih bomb. Močna eksplozija je sesula strop in močno razmajala predelne stene, nato pa je prizorišče do leta 1949 ostalo nedotaknjeno. Tedaj je mesto Hamburg podpisalo pogodbo s podjetjem Dyckerhoff & Widmann AG – ironično, prav to podjetje je pred slabim desetletjem gradilo objekt – za odstranitev bunkerja. Območje so v sedemdesetih popolnoma očistili in ga namenili za športne površine. Bunker na Helgolandu, majhnem otočju v Severnem morju, so načrtovali že leta 1939, dve leti kasneje je stekla gradnja in še istega leta je bil končan. Razmeroma preprost bunker je imel le tri zaklonišča, vsako je lahko sprejelo tri podmornice. Bunker je bil 156 metrov dolg in 94 metrov širok, od tega so bila zaklonišča dolga 108 metrov in široka 22 metrov. Strop je bil debel približno tri metre, stene dva. Na zadnji vzhodni strani bunkerja so bili delavnice za optično opremo (periskopi) in skladišče za torpede, na zahodni strani pa delavnice za varjenje, skladišče kisikovih jeklenk in mizarska delavnica. Ker je bil bunker na Helgolandu, imenovan Nordsee III, manjšega pomena, je pozornost zaveznikov pritegnil šele v zadnjem obdobju vojne. V njem namreč ni bilo stalne flotilje, temveč je pristanišče služilo kot postojanka za logistično oskrbo ali servisni poseg. Mnogokrat so v bunkerju iskali zavetje tudi hitri torpedni čolni, po zavezniški invaziji v Normandiji junija 1944 pa je postal vmesna postaja za majhne podmornice (Seehunde) na poti iz Wilhelmshavna do fronte. Ker bunker ni bil tako pomemben, je imel nekoliko slabši obrambni sistem: en 20-mm in dva 3-mm protiletalska topova ter en velik nočni žaromet. Med letoma 1941 in 1945 so zavezniki izvedli šest večjih napadov na objekt – najhujši je bil 18. aprila 1945, vanj je bilo vključenih 960 britanskih bombnikov. Naslednji dan je prihrumelo še 36 bombnikov z 22 bombami za uničevanje