Vaughan je izpopolnjeval neskončne različice teh trčenj in premišljeval najprej o ponovitvah čelnih trčenj: pedofil in preobremenjeni zdravnik znova odigravata lastno smrt, najprej v čelnem trčenju in nato v preobračanju. Upokojena prostitutka trešči v betonsko varovalno ograjo na avtocesti, preobilno telo vrže skozi razbito vetrobransko steklo in menopavzna ledja raztrga kromirana maskota na pokrovu motorja. Njena kri oškropi prebeli beton večerne brežine in se za vselej zapiše v misli policijskega mehanika, ki je v rumeni plastični vreči nosil dele trupla. Včasih je Vaughan videl, kako jo je na bencinski črpalki ob avtocesti zbil vzvratno vozeči tovornjak, jo zmečkal ob levih vratih njenega avta, ko se je sklonila, da bi si zrahljala desni čevelj, obris njenega telesa pa se je vtisnil v krvavo šablono površine vrat. Videl je, kako jo je vrglo čez nadvozno ograjo, da je umirala, kot je kasneje umrl Vaughan, ko je prebil streho letališkega avtobusa, katerega tovor samozadovoljnih popotnikov se je pomnožil s smrtjo te kratkovidne ženske srednjih let. Videl je, kako jo je zbil drveči taksi, ko je stopila iz avta, da bi se olajšala v obcestnem stranišču, njeno telo pa je v pršcu urina in krvi vrglo trideset metrov daleč.