Dež še ni prebil tisoč listnatih streh, postavljenih ena nad drugo, po katerih je bobnal z oglušujočim ropotom. S tal se je vzdigovala sopara in se zgubljala med listnatimi oboki. Robinson je pričakoval, da bo dež vsak čas prebil streho in ga zalil. Tla pod nogami so postajala zmeraj bolj blatna, čeprav mu na glavo ali rame ni padla še niti ena sama kaplja. Nazadnje se mu je posvetilo, ker je opazil, da po vsakem deblu teče majhen hudournik po žlebičkih, ki so kot v ta namen izdolbeni v lubje. Čez nekaj ur se je skoz špranjo med obzorjem in spodnjo črto oblačnega stropa prikazalo zahajajoče sonce in oblilo otok s svetlobo požara, dež pa je še naprej padal ravno tako močno padal.