Ko sva s Krnske škrbine uzrla pokrajino nad Sočo, se je nad gorami nabralo že precej oblačne beline, ki je skoraj ovila tudi vrh Krna, tako da z razgledom – razen globoko dol na Krnsko jezero in tja čez proti v oblake zaviti Triglavovi soseščini – ni bilo nič. Vseeno nisva mogla brez malice na višini in upanja, da se bodo oblaki že nekako razkadili. A se niso. Na Batognico sva prišla v pristni sivini hribovske megle, in če je tako, je vseeno, ali sva zunaj ali notri. Zato šla sva kar noter, kolikor se v Batognico sploh še da priti, kajti gora je bila svojčas dobro preluknjana. Tu čez je pred več kot 80 leti potekala fronta med Italijo in Avstro-Ogrsko, ki je položaje nasprotnih si vojska najbolj zbližala prav na Batognici. Strelski jarki so bili tu manj kot streljaj narazen. Ker več kot dve leti ni bilo nobene spremembe, je vojaštvo ubralo iz Dolomitov znano taktiko: začeli so kopati rove pod nasprotnikove položaje (zanimivo, da obe strani malodane hkrati), in ko so bili na sovražnikovi strani, so rove dodobra napolnili z eksplozivom, da bi nasprotnika vrgli v zrak. Tako se je zgodilo, da je ena stran prebila stene nasprotnikovih rovov. Pod zemljo je prišlo do manjšega spopada, del Batognice pa je vseeno šel v zrak. Ljudsko izročilo pravi, da je na gori nato še dva tedna odmevalo od detonacij in da je Batognica od takrat kar za nekaj metrov nižja. Naj bo tako ali drugače, kavern in precej podrtih podzemskih rovov sploh ni malo in tudi polnih granat, ki rjavijo za skalnimi robovi, ni tako težko najti, da svinca in razcefranih kosov železja sploh ne omenjam.