A sin tudi s to razlago ni bil zadovoljen. Oče naj bi skočil skozi zaprto okno. Ko se je Eric pozanimal, ali je to sploh mogoče, so mu strokovnjaki razložili, da ne. Da bi prebil steklo in spuščene rolete, bi moral doseči hitrost 30 kilometrov na uro, za kar bi izkušen atlet potreboval vsaj 50 metrov zaleta, soba pa je bila dolga le pet metrov in pol. Prav tako se mu je zdelo neverjetno, da bi mu LSD podtaknili v pijačo 19. novembra, on pa bi bil devet dni pozneje še vedno tako močno pod vplivom droge, da bi se pognal skozi okno. Pozneje so razkrili, da je zaužil 70 mikrogramov LSD, kar je relativno majhen odmerek. Nenavadno je bilo tudi obnašanje njegovega sostanovalca dr. Richarda Lashbrooka. Ta je trdil, da ga je iz spanca zbudil šele trušč stekla in da pred tem ni slišal nič. A tudi takrat ni šel na ulico pogledat, kaj se je zgodilo in preverit, ali je Olson še živ, temveč je namesto tega segel po telefonu, kar je leta 1975 Ericu Olsonu razkril hotelski uslužbenec Armand Pastore. Tisto noč je namreč preveril, ali je kdo klical iz sobe številka 1018 in telefonistka mu je povedala, da je Lashbrook klical zdravnika Ambrasona. Ker pa je bilo to še v časih, ko so telefonisti klice prevezali in na zvezi počakali, ali je klic uspel, je prestregla besede: »Ni ga več.« Glas na drugi strani je odgovoril: »Škoda.« Lashbrook je potrdil, da je nekomu telefoniral, a je zanikal, da bi uporabil te besede. Ko je hotelsko osebje potrkalo na njegova vrata, da bi ga obvestilo o dogodku, je sedel na straniščni školjki in si glavo podpiral z rokama. Nenavadno je bilo tudi to, da so takoj po Olsonovi smrti Lashbrooku »na pomoč« poslali vsaj pet agentov, ki so mu govorili, kaj mora storiti. Eden od njih ga je popoldne naslednjega dne pospremil k zdravniku dr. Ambrasonu, kakor mu je po telefonu naročil Sidney Gottlieb. Agent, ki je stal pred vrati, je slišal Lashbrooka, ko je zdravniku rekel,