Po nekaj dneh, ki sem jih prebil pri prijateljih v Skopju, je napočil čas, da se vrnem v Beograd, ker sva bila z Bojanom dogovorjena, da se dobiva pred SKC-jem. Točno ob dogovorjenem času sem se pojavil pred Centrom. Čakal sem več kot dve uri, in ker ga ni bilo, sem mislil, da ga najbrž ne bo, in se odpravil proti Terazijam. Počasi sem hodil ob hišah in se spraševal, kaj naj storim. Takrat pa vidim nasproti prihajati dva vojaka, pravzaprav enega, ki je peljal drugega, podobnega izsušenemu krompirjevemu gomolju. Ko sem ga pogledal bolj pozorno, se mi je zazdelo, da je moj prijatelj. Nisem pa bil prepričan. Bil je obrit na balin in gledal je v tla. Ko sta se mi približala, sem videl, da imam prav. Bojan me ni opazil. Ko sem mu prekrižal pot, se je najprej hotel umakniti. Nisem mu pustil. Pogledal me je. Tudi on me ni takoj prepoznal, ker sem bil tudi jaz postrižen na balin. No, kaj se to pravi, zamujaš, dragi prijatelj. Kaj? je začuden rekel. O, stari, ti si, se je razveselil. Vendar se v istem hipu spet zresnil in svojemu spremljevalcu začel razlagati, da sva stara prijatelja. Razumel sem njegovo igro in jo sprejel. Začel sem ga spraševati, kako je kaj z njim, kje je zdaj, saj se že dolgo nisva srečala in tako dalje. Povedal mi je, da je v vojski, zaradi nekih problemov je moral v vojaško bolnišnico na pregled k psihiatru, ugotovili so, da ni primeren za služenje vojske, in so ga poslali domov. Vendar se mora najprej vrniti v kasarno v Zrenjanin, pobrati svoje stvari, prevzeti civilno obleko, potem pa se bo jutri vrnil v Beograd in nato nazaj domov. Pomežiknila sva si. Torej jutri na svidenje, sem mu rekel, stisnila sva si roke in šla. Naslednji dan sva se spet srečala, preživela še nekaj dni v Beogradu, potem pa spet skupaj odštopala domov. n