Tako je torej gradnja proge, ki je imela kar 16 večjih viaduktov s skupno dolžino 1533 m in 15 predorov s skupno dolžino 4518 m ter 129 krajših mostov in prepustov, dobro napredovala. Ghega je izkoristil več bližnjih dolin tako, da se je ob pobočju vzpenjal kolikor daleč mogoče, nato dolino prečil z viaduktom in nadaljeval vzpon v nasprotni smeri ob drugem pobočju. Za prehod v sosednjo dolino je prebil predor. Trasa je zato polna ovinkov in se večkrat vrne skoraj na isto mesto, le višje. Vmes je bilo treba z viadukti preskočiti manjše zalive in zvrtati predore v navpične skalne gube, ki so bile v napoto. Ghega je pri nadvse umetelnih meritvah že uporabljal najnovejši Stampferjev nivelirni instrument. Zaradi številnih objektov se je proge takoj prijel vzdevek »zidana cesta«, kot nasprotje od običajne »železne ceste«. Ker ravninske lokomotive za hude semmerinške klance niso bile primerne, je Ghega vladi predlagal mednarodni razpis -- tekmovanje za najustreznejšo konstrukcijo. Ta je bil marca 1850 res objavljen in je zmagovalcu obljubljal nagrado 20.000 dukatov, odkupili pa bi tudi druge dovolj dobre lokomotive. Na voljo je bil v vseh pomembnejših avstrijskih veleposlaništvih in generalnih konzulatih, tako da je bil dostopen konstruktorjem vsega sveta. Prijavilo se je sedem kandidatov, vendar so se junija 1851 v naselju Payerbach na tekmovanju pojavile le štiri lokomotive: Bavaria tovarne Maffei iz Münchna, Güntherjeva Wiener Neustadt iz istoimenskega mesta, Seraing belgijske tovarne Cockerill in Haswellova Vindobona z Dunaja. Ghega je pred tem že izvedel poskusne vožnje z lokomotivo Save, navadno lokomotivo za ravninske proge, ki je na semmerinških strminah pokazala zelo spodbudne rezultate. Vse tekmice so temeljito testirali -- preizkusne vožnje na progovnem odseku Payerbach--Eichberg so potekale od 31. julija vse do 21. septembra 1851. Čeprav nobena od lokomotiv ni popolnoma ustrezala, so prvo nagrado vseeno prisodili Bavariji, odkupili pa so tudi preostale tri (za 10.000, 9.000 oziroma 8.000 dukatov). Zanimivo je, da se je uveljavila le zadnjeuvrščena Vindobona, ki je več let službovala na Semmeringu, druge tri pa so zaradi številnih slabosti kmalu opustili.