Ko sem ga vključila, so napadli že drugi nebotičnik, ni se pa še zrušil. In nato sem naslednjih 20 ur prebila pred televizorjem. Ko me je urednik pri New Yorkerju, ki ga poznam, naslednji dan prosil, naj napišem nekaj, je bilo vse, kar sem imela, televizor. Zato sem ostro reagirala na način, na kakršnega je administracija razlagala ta dogodek. Lahko sem videla, da se jim bo zgodila čudovita stvar, da bodo dobili raison d'être, novo vojno, novo neskončno vojno, še boljšo od hladne. Teroristi so povsod, gre za eno tistih kategorij, kot je »komunist«, ki so jih tu začeli uporabljati v petdesetih letih - bil je epitet za nekoga, ki je bil denimo za pravico do splava. Vse to sem razumela, ker je bilo tisto, kar sem videla, predstavitev tega dogodka, ne sam dogodek. Videla sem parado ljudi, ki jih slučajno poznam, čeprav zelo bežno - [ bivše državne sekretarje ] Richarda Holbrooka, Madeleine Albright in Henryja Kissingerja - ki so na CNN uporabljali natanko iste besede in ponavljali »kot je omenil moj cenjeni kolega« itd. Slučajno vem, da vsi ti ljudje sovražijo drug drugega, da se nihče od njih ne strinja z zunanjo politiko svojih »cenjenih kolegov«, in razumela sem, da to pomeni zatiranje razprave in da United we stand, Združeni stojimo, pomeni: ne drzni si reči kaj drugače od vseh drugih.