notranje krvavitve ali celo kolaps pljuč. Dolžina meča tudi do dva metra je lastniku omogočala, da je bil varen pred sekirami, sulicami ali koli. Priljubljena je bila tudi sekira: z eno ali dvema ostrinama, eno- ali dvoročna. Med najbolj veščimi uporabniki sekir so bili vikingi. Večinoma so uporabljali enoročne v kombinaciji s ščitom. Ker so bile izdelane skrbno in trdno, so v rokah izkušenega bojevnika veljale za smrtonosno orožje, ki lahko prebije oklep in resno poškoduje sovražnika. Potem ko je branilec večkrat s ščitom prestregel udarec, je bil to za roko tako velik šok, da mu je sčasoma odrevenela. Franki so v 5. in 6. stoletju razvili metalno sekiro – francisko, z njo so bili nevarni z razdalje do 45 metrov. Teža je bila skoncentrirana v glavi sekire, in ker sovražnik ni poznal njihovega orožja, so mu ob začetku bitke pripravili sila neprijetno presenečenje. Sekira z dvojnim rezilom je tako kot tovrstni meč omogočala uporabniku, da je bil z njo nevaren tudi pri zamahu nazaj. Še nevarnejša je bila dvoročna sekira, s katero so brez težav zare