elo sem bil vesel, ko sem izvedel, da se za tisk pripravlja Štokova memoarska knjiga. Še bolj pa, ko sem jo dobil v roke in na dušek prebral. Za svoje zadovoljstvo imam kar nekaj razlogov. Predvsem si, če nisem neskromen, za nastanek te knjige lastim vsaj majhno zaslugo. Drago mi je namreč priča, da sem ob vsaki predstavitvi kake svoje knjige Dragu prigovarjal, naj vendar svoje dolgoletno politično delo v deželnem svetu vrže na papir. Vedno sem bil in sem še prepričan, da le littera scripta manet, torej da le to, kar je zapisano, ostane ne glede na vrednost, ki jo ima v trenutku, ko je zapisano. Seveda je dobro, če je to, kar je zapisano, tudi objavljeno, da lahko drugi pisanje ocenijo in pa da se morda pred morebitnimi nepravilni- Foto JMP mi ocenami branijo. In le kdor je določeno delo izvajal, lahko iz prve roke najbolje o njem pripoveduje; lahko morda tudi pristransko. Za očiščenje kronike nepristranskosti pa bodo poskrbeli zgodovinarji, ki bodo razne vire med seboj lahko primerjali. O pravilnosti takega gledanja me je potrdil tudi znani politik prof. Diego De Castro, ki je v knjigi o svojem delu Memorie di un novantenne zapisal, da noben snop resolucij in tiskovnih sporočil ne bo nikoli mogel posredovati neposrednosti določenega, tudi političnega dogajanja. Drugi razlog za moje zadovoljstvo pa je ta: obdobje političnega dela, ki ga Štoka opisuje, se ujema tudi z mojim, saj sva z Dragom tri desetletja sodelovala v vrstah Slovenske skupnosti tako rekoč z ramo ob rami. In tedaj nismo imeli telefončkov, da bi se lahko pri kakih odločitvah posvetovala, še navadni telefoni niso bili vedno pri roki. Na sejah in pogajanjih prebite noči pa so nama ostale v spominu in malokdaj sva se v oceni položaja in od-