"Zdaj ne spoznam več svojih parcel," pravi Jože Kobe iz Sodevcev pod Starim trgom ob Kolpi in nama obema je ob teh besedah hudo. Jože mi pripoveduje o tistih zemljiščih v strmini nad vasjo, o gozdovih, senožetih in steljnikih. Tako polno življenja je bilo tam vse od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Še najlepše pa je bilo takrat, ko je trava ozelenela in planila kvišku. Tedaj so spregovorili klepalniki: tok, tok, tok se je glasilo od brega do brega, ko so kosci tanili svoje kose. Do doma v dolini je bila dolga hoja in strmina je bila velika, zato so vse orodje, ki so ga rabili pri košnji, vzeli kar s seboj. Tudi Jože je mnogo let kosil tam gori. Vaščani so se tisti čas pogodili z dvema pastirjema, črednika so jima rekli, da sta jim pasla živino. Kakih šestdeset glav se je nabralo iz vse vasi v najboljših časih. Od maja do martinovega je trajala paša. Če jim ni uspelo dobiti obeh, je moral drugega nadomestiti eden od vaščanov. Od vsake hiše za nekaj časa. Tudi Jože je prišel večkrat na vrsto. Prebiti noč v naravi pa je bila zanj ena najlepših stvari na svetu. Domača vas tam doli, pasji lajež pa mesečni soj nad drevesnimi krošnjami. Sova je skrivnostno ukala in marsikaj se je ponoči smukalo po gori: srnjad, lisice, divje svinje, divje mačke. Vse to je Jože zaznal po glasovih in sledeh. Bolj poredko je bilo zaslediti tudi volka, medveda pa nikoli. Tisti čas ga ni zaneslo v te kraje.