Osnova novega prepira je bila v tem, da je teta Pannika samo stala v času Hildikine nesreče, kot okamnela je strmela vanjo poleg kipa svete Trojice. Morda je bilo točno tako – je začelo govoriti čedalje več ljudi. Oče Áron Avarka je neko nedeljo teto Panniko vključil v pridigo. Večni svojim podrejenim samo v grešnih mestih ni ukazal, je razlagal, naj se ne ozrejo, ker se bodo spremenili v kamnite stebre. Stvarnik nas lahko tudi prosi, da se čistega srca pokesamo grehov, da si jih več ne želimo in da niti ne pomislimo na njih. V tem primeru je prepovedano ozreti se na Sodomo ne kot na kraj, ampak na Sodomo kot čas. Nostalgija po grešni preteklosti je že sama greh, je grmel oče Áron, kdor si želi nazaj, mu duša okamni v malika in bo v sebi živ mrtvec! To je bil jasen govor. Vsakdo je razumel, o kom govori. Stari greh, Sodoma tete Pannike, ni bil vprašljiv, saj je bil ljubezen judovskega morilca, skrivala ga je in za Juda iz Sárasága, ki se je spremenil v hudičevega sodelavca, je v zameno za eno samo skupaj prebito noč napisala vaško knjigo mrtvih, Kleinov dnevnik. Kaj več v škodo tete Pannike ni bilo mogoče storiti. Molk zadnjih tednov pa je znak zlobnega hrepenenja, ne pa bolečine in obupa, tako grešno vrsto nikoli nič ne boli. Teta Pannika ni več sprejemala tipkanja, tedne ni z nikomer spregovorila, tudi nakupovati je hodila k reformatorjem, na avtobusu je sedela sama, k njej so se usedli kvečjemu ljudje z dežele.