Ma, ravno prejle ste si rekli: uf, vsega je preveč. Včeraj tudi, vsak dan, hej, jutri tudi. Vsega je preveč: kot mučni, ubijalski, agonični refren. Svet se ponuja, a postal je nepregleden, neukrotljiv, nezapopadljiv: samo pomislite - množica filmov v kinu, množica filmov na videu, množica filmov na TV, množica TV kanalov, množica satelitov, množica radijskih postaj, množica cedejk, množica revij in časopisov, množica računalniških iger, brezdanji Internet, cederomi, virtualne galerije. Še Mick Jagger bi priznal: vsega je preveč. Sliši se obči krik: ne morem se več odločiti, ne vem več, kateri kanal bi gledal. Ne vem več, kaj bi izbral. Drži, ljudje ves čas zapravijo s samim aktom izbiranja, surfanjem ... ne da bi kaj zares izbrali. Kar pomeni: nihče več ničesar zares ne vidi, nihče več ničesar zares ne sliši, nihče več ničesar zares ne doživi in nihče več ničesar zares ne ljubi. Ljudje bolj kot kdajkoli tvegajo, da bodo najpomembnejšo stvar v svojem življenju zgrešili. Temno srce je film o umetnosti izbire. Vse ostalo v tem filmu je temno. Eh, z očitnim razlogom - že sama izbira je po svoji naturi temna. Fatalna. A ironično, Temno srce je postavljeno v 19. stoletje. Ko ni bilo še niti kina niti videa niti TV niti satelitov niti računalnikov niti cederomov niti Interneta. Svet je bil tedaj pregleden, ukrotljiv, zapopadljiv. Eh, z razlogom: rigidna razredna struktura britanske družbe je to preglednost sveta dobesedno sankcionirala. Preglednost sveta je bila nekaj naravnega: ni čudno, bila je le efekt krute razredne družbe, tedaj najbolj naravne reči na svetu. Tudi tedaj je bilo težko izbrati, hočem reči, človek je moral biti umetnik v izbiranju. Temno srce je film o Judeu Fawleyu, manualcu, inteligentnem, ukaželjnem, vaškem klesarju proletarskega rodu, igra ga Christopher Eccleston, ki bi se rad prebil na univerzo, med akademike, a ne uspe. Tudi flirt z mestom mu ne uspe. In flirt z zakonom - žena mu zbeži - tudi ne. Parade gredo mimo njega. Potem se z neba utrga njegova zelo neodvisna, seksi, bistra, drzna, radoživa sestrična Sue, Kate Winslet, ki jo je prej videl le na fotografijah - in kmalu se začneta gledati tako, kot se gledata moški in ženska, ki nista v sorodu. Vsemu navkljub. Vsem navkljub. Nič ju ne more več ločiti - niti njegov zakon niti njen zakon. Niti vsi drugi zakoni. Niti trije otroci, ki ju izdajo, kamor prideta. Nikjer ne moreta ostati prav dolgo: ko ljudje ugotovijo, da sta bratranec in sestrična, morata pač drugam, v drugo mesto. Ritualno. "Preveč nas je," se sliši, oh, kot krokarjev odmev. Ne, glede svoje želje ne popustita - nočeta pač zgrešiti najpomembnejše stvari v svojem življenju. Pomembne so le reči, ki si jih izbral. Temno srce lahko po šokantnosti brez treme tekmuje s Trainspottingom, pa čeprav je - ironično, huh - posneto po dobrem, starem, klasičnem romanu Thomasa Hardyja Jude the Obscure, ki je izšel pred natanko stotimi leti. Rodil se je sočasno s filmom, prav film pa mu je zdaj dal komaj izrekljive podobe in pridelal nekaj najbolj šokantnih prizorov v zgodovini filma.