Ta določba se nanaša na delavce, ki delajo krajši delovni čas od polnega v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu. To so delavci, ki opravljajo delo s krajšim delovnim časom zaradi bolniške odsotnosti (33. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadaljnji), ki imajo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega z odmero delne invalidske pokojnine zavarovanca, pri katerem je nastala III. kategorija invalidnosti in kljub morebitni poklicni rehabilitaciji ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, kar velja za konkretni primer (93. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji), ki imajo pravico staršev do dela s krajšim delovnim časom zaradi varstva otroka do tretjega leta starosti ali duševno ali telesno prizadetega otroka (48. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ZSDP - Ur. l. RS, št. 97/2001) in pravico do dopusta za nego in varstvo otroka z delno odsotnosti z dela, ki pa ne more biti daljša od polovičnega obsega tedenske delovne obveznosti (30. člen ZSDP). Določba 1. odstavka 66. člena ZDR izenačuje take delavce v njihovih pravicah iz socialnega zavarovanje z delavci, ki delajo polni delovni čas. To pomeni, da se jim glede pravic iz socialnega zavarovanja čas, prebit na delu, šteje kot če bi delali polni delovni čas. Drugi odstavek pa ureja delovnopravni položaj teh delavcev. Načelo sorazmernosti uveljavljanja pravic in obveznosti v teh primerih ne velja, delavec ima enake pravice kot delavec, zaposlen s polnim delovnim časom, razen v primerih, ko je s tem zakonom določeno drugače (npr. 2. odstavek 154. člena ZDR). V konkretnem primeru gre za specifično situacijo, v kateri država priznava pravice posameznikom zaradi nastanka invalidnosti in tako priznava izpad dohodka (nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu) ter zmanjšano delovno zmožnost (delna invalidska pokojnina). Pogoj za pridobitev obeh pravic je nastanek invalidnosti in ne lastna odločitev delavca. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da med druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, v smislu 2. odstavka 66. člena ZDR, vsekakor spada tudi odpravnina, saj ZDR nima določbe, ki bi kakorkoli omejevala odpravnino invalidom, zato je potrebno takšnim delavcem izplačati odpravnino v višini, kot če bi delali polni delovni čas. Zato je v predmetni zadevi kot osnovo za izračun odpravnine upoštevati povprečno mesečno plačo, kot bi jo tožnica prejela, če bi delala polni delovni čas. Stališče sodišča prve stopnje je pravilno, saj bi drugače pripeljalo do situacije, ko bi bili invalidi neupravičeno prikrajšani za odpravnino in v slabšem položaju, kot so ga imeli pred nastalo invalidnostjo. Bistvo posebnih določb, ki se nanašajo na invalide, je prav v tem, da zagotavljajo delavcem enak položaj, kot so ga imeli pred invalidnostjo.