Eszter je rekla, da je nekdo stopil za njo in potisnil k njej svoj napeti spodnji del telesa, potem ji je privzdignil krilo in svoj ud potisnil med njena bedra. Začel se je pozibavati kot veter in veje, Eszter ni čutila vzburjenja, suhi ud je iritiral občutljivo kožo njenih beder. Toda prevzela je ritem, kot bi se res parila. Čutila je ponižnost in čistost: nekomu povzroča naslado, ona pa ostaja čista in nedotaknjena. Ko je tudi sama prevzela ritem, jo je preplavila sreča, kot bi jo neka nebeška sila stisnila iz sebe in jo vpihala v rumeni, zgodnjejesenski svet. Zibala se je še po tem, ko ji je po bedrih vse do kolen stekla gosta, topla tekočina, počasi, kot bi se spuščal ledenik, nato pa v tankem curku hitro do gležnja, kot bi vonjavo mleko naslade prebilo jez.