Enote generala Kraussa so dobile težko nalogo. Dvaindvajseta strelska divizija naj bi prebila fronto pri Bovcu, ga zavzela, se prebila do Žage in potem brez topniške podpore, saj je bilo do tja že predaleč za domet topov, zavzela še 1668 metrov visoki Stol, vse to v enem samem dnevu. Planinci iz divizije Edelweiss (Planika) so morali zavzeti Rombon in nato ščititi pohod kolegov iz XXII. divizije proti Žagi. Tudi diviziji generala Steina sta imeli težki nalogi: I. naj bi zavzela Mrzli Vrh, XII. pa je morala prebiti fronto pri Tolminu in se nato prebiti do Kobarida. Prav vse le ni šlo po sreči, Italijani na Rombonu so za nekaj časa ustavili napredovanje planincev, a končno so se le umaknili, da ne bi bili obkoljeni - Stola jim prvi dan ni uspelo zasesti. Vendar se je po zaslugi XII. prusko-šlezijske strelske divizije zgodil čudež. Ko so prebili fronto pri Tolminu, so vojaki omenjene divizije v skladu z ukazom v tipični nemški disciplinirani drži lepo odmarširali po dolini Soče proti Kobaridu. Na Mrzlem Vrhu so še bili Italijani in tudi na drugem boku je bil kar cel italijanski korpus, vendar to ni zmotilo Prusov in Šlezijcev, da bi cincali ali bognedaj celo začasno odložili prodor. Kasneje so italijanski ujetniki s hribov nad dolino Soče zatrjevali, da so nemške vojake sicer videli, vendar so zaradi njihovega mirnega korakanja mislili, da gre za ujetnike, ki jih zastražene ženejo v zaledje. Vsekakor si niso mogli misliti, da bi kdo takole paradiral pred sovražnikovimi topovskimi cevmi, to je bilo skoraj nemogoče. Divizija je tako skupaj s svojim poveljnikom, generalporočnikom Lequisom, opoldne primarširala do Kamna, in zvečer so Nemci že vkorakali v Kobarid. Čudež pri Kobaridu se je zgodil! Padec Kobarida je povzročil paniko v nekaterih še utrjenih enotah na gorskih vrhovih. Začele so se umikati, da bi se izognile obkolitvi, s tem pa so sovražnikom omogočile hitrejše napredovanje.