V svetniških vrstah res ni bilo težko pridobiti podpore takšni zamisli. Pekel in nasploh vsa dolina pred njim je v zavesti pravega Borovničana prestižni simbol. Neokrnjena narava z vsemi lepotami nam je v ponos, hkrati pa je to turistična znamenitost prve vrste. Od videza doline Pekla je namreč precej odvisno, kakšen vtis o Borovničanih bodo odnesli tuji obiskovalci. Sobota, 3. februar, je bila dolgo napovedovan, lep, sončen dan. Primernejšega za čistilno akcijo si ne bi mogli izbrati. Pri Zajcu smo se ob osmih zbrali naslednji »smetniki«: Bojan Čebela, Peter Črnilogar, Aleksander Habič, Franc Kavčnik, nik in Milena Škulj. Preostali se akcije opravičljivo (zaradi informacijskega lapsusa) niso mogli udeležiti. Najprej je bilo poskrbljeno za delitev delovnih sredstev (vreče, rokavice) in hajka na smeti se je začela. Zrak je bil hladen in osvežujoč, tla pomrznjena, ko smo med listjem brskali za nedavno odvrženimi plastenkami, steklenicami, pločevinkami ter vso drugo mogočo in nemogočo ropotijo, ki so jo »vestni« piknikarji zapustili po prijetno prebitem dnevu oz. noči v neokrnjenih gozdovih borovniške fare. Prvo šokantno odkritje je bila že priletna, po večini že zasuta, a kljub temu moteča deponija Pri Zajcu. Malo nabenih odpadkov, med katerimi ni manjkalo ne salonitk ne avtomobilskih delov. Pri tem smo glasno razmišljali, kdo na vasi se je pred nedavnim lotil prenove domačije. Ker je bila »jasa ljubezni« po prihodu svetnic že očiščena, smo po kavici, skuhani na divje, in po pogovoru z županom Andrejem Ocepkom, ki je (naključno) zašel mimo, akcijo nadaljevali vse do gostišča v Peklu. Če sem se medtem sam spotaknil ob pnevmatiko 21. stoletja, se je g. Habiču uspelo spotakniti ob leseno kolo 19. stoletja. Sicer pa spotikanja ob tak in drugačen odpad ni manjkalo in ob poti sta zrasla gromozanska kupa nabranih odpadkov,