Ko sem se od g. Janeza Švajncerja vrnil domov, sem ponovno večkrat prebral njegovo pisanje, ki mi ga je izročila predstojnica predsednikovega urada za odlikovanja in pomilostitve. Pred seboj sem imel klasično negativno mnenje. Začel sem razmišljati, ali ima sploh smisel, da z zadevo nadaljujem, saj je kazalo brezupno. Motilo me je, da mi je predstojnica po kratkem premisleku papir izročila. Toliko me je že poznala, da je lahko sklepala, da ne bom vrgel puške v koruzo. Skrbelo pa me je, da jih bo od »nekoga« slišala, da mi je izročila papir.Odločil sem se, da bom šel do konca. Preden sem sploh začel, sem šel k županu in mu povedal, da zaenkrat ne bo nič z medaljo in mu tudi izročil en izvod Švajnecerjevega pisanja. Spravil sem se k analizi. Da ne bom bralca zavajal z vnaprejšnjimi mojimi mnenji, bom zadevo analiziral po odstavkih, in sicer bom odstavek najprej napisal, potem pa analiziral. Torej je g. Švajncer napisal mnenje, ali si Vrhnika zasluži zlati častni znak svobode RS ali ne. 1. prvi odstavek Res je, oklepno kolono, ki je 2. julija prodirala z Vrhnike proti Ljubljani, so pri Sinji Gorici ustavili vrhniški teritorialci. Toda kolono, ki je isti dan prodirala proti Logatcu, so na Cesarskem vrhu ustavili logaški teritorialci. Konec odstavka Takole sem pa jaz napisal v predlogu za odlikovanje o temi: V kasarni na Vrhniki sta ostala še dva kompletna bataljona, ki sta zavzela bojne položaje v krogu kasarne, podnožju Trojice in na Hrušici. Da bi se Vrhnika zavarovala pred obema bataljonoma, je postavila več civilnih barikad. Glavni barikadi sta bili postavljeni pri bencinski črpalki na Vrhniki in pri Kovinarski v Sinji Gorici, saj bi prebitje le-teh ogrožalo prestolnico Slovenije. 2. 7. 1991 je poveljstvo I. OKBR ob 15.45 zahtevalo pomoč letalstva za raketiranje obeh barikad proti Ljubljani. Dva Miga sta v nizkem letu raketirala civilne barikade, ne glede, da so bile tam civilne osebe. Štiri domačine je hudo telesno poškodovala in na objektih napravila ogromno materialno škodo. Po raketiranju sta oba bataljona krenila iz kasarne. Drugi bataljon, ki ga je vodil Marko Bajkovski, je krenil proti Logatcu, kjer je bila pri Strmici pred Logatcem postavljena močna barikada.Z močnim topovskim ognjem je bataljon skušal barikado uničiti, vendar mu to ni uspelo. Tretji bataljon, ki je bil izpopolnjen z niškimi rezervisti in ga je vodil ppol Jovanovič, pa je krenil proti barikadam v Sinji Gorici. Čeprav je bila barikada raketirana iz zraka in je pri prebitju barikad bataljon uporabil topovski ogenj, bataljonu ni uspelo prebiti barikad. Zvečer je bilo sklenjeno premirje. Naslednji dan sta se oba bataljona vrnila v kasarno. Pri preprečevanju dejavnosti obeh bataljonov (prvi se je vrnil z Brnika pozneje) je sodelovala vsa Vrhnika: od TO, policije, Civilne zaščite, Komunale, gasilcev, zdravstvene službe. Spomnimo se samo, kako sta Primož in Irena takoj po raketiranju nudila zdravniško pomoč ranjenim, ko je bilo še vse v zraku. Armadi se je uprla celotna Vrhnika … Nikjer v tem zapisu nisem dal možnosti Švajncerju, da zapiše vrhniški ali logaški teritorialci in koga posebej poudari. Teritorialno obrambo omenjam enakovredno z drugimi občani, ki so bili organizirani tudi prek drugih institucij pri preprečevanju aktivnosti obeh bataljonov. V prvem odstavku razpolarizira zadevo, kakor da si Vrhnika nekaj prisvaja, kar ji ne pripada. Vendar ni bilo povoda za to. Že na samem začetku hoče ustvariti konfliktno situacijo, kar je še kako vidno v nadaljevanju. Nekaj ni vedel gospod brigadir, da so bile to civilne barikade in jih je ubranila na Vrhniki Vrhnika s svojimi občani, organiziranimi v TO, policijo itn., kar sem že naštel. Na Vrhniki niso ustavili kolone, ki je prodirala proti Ljubljani, vrhniški teritorialci, ampak dobro premišljene in kakovostno napravljene tudi minirane barikade. Je pa diverzantski vod vrhniške TO 27. 6. 1991 ob približno 20. uri pod Hrušico onesposobil TZI, to je tank za izvlačenje, ki je ves dan poskušal podirati barikade na Vrhniki, tu pa je naletel na mino. 2. drugi odstavek Švajncerjevega pisanja Pred začetkom vojne za Slovenijo je prišlo do reorganizacije štabov TO. Namesto prejšnjih občinskih štabov TO so bili organizirani novi območni štabi TO. Ti so združevali več občin. Bivša občinska štaba TO Logatec in Vrhnika, sta bila združena v novi območni štab TO Logatec. Njegov poveljnik je postal stotnik 1. st. Jože Molk. Kljub reorganizaciji oziroma združitvi, pa je poveljnik bivšega občinskega štaba TO Logatec še vedno deloval in oba poveljnika, tisti z Vrhnike in tisti z Logatca, sta imela zelo različne poglede, da se milo izrazim. Enega izmed njiju je potem varnostna služba ministrstva za obrambo celo priprla. Glede datuma nisem prepričan, mislim, da se je to zgodilo 5. julija. To niso bile nobene skrivnosti, saj je o tem obširno pisala celo Mladina. Konec odstavka. Ne vem, zakaj se je v tem odstavku Švajncer lotil obeh poveljnikov, saj jih jaz v predlogu ne omenjam. Lotil se je njihovih »odnosov«. Milo se je izrazil, da sta imela različne poglede. Kaj sta gledala, brigadir ne pove. Kakšne poglede bi šele imela, če bi se on grdo izrazil. Enega izmed njiju je potem varnostna služba MO celo priprla. To pisati predsedniku republike, se človek dejansko zamisli. Če bi se šlo za posameznika, bi vse skupaj vrgel v koš in stvar bi bila končana. Ker pa se je šlo za Vrhniko, ki so jo 13 let obtoževali, da je spustila tanke, in to taki iz foteljev, ki ne vedo, kaj je tank M 84, ki so mislili, da ga je mogoče s poleni zaustaviti in tu se loti brigadir dveh operativcev na terenu, ko bi lahko samo z enim nepremišljenim strelom napravila tako katastrofo, da bi oba še zdaj razmišljala o njej. Pogačnik v Logatcu proti Tiraku in Molk na Vrhniki proti I. OKBR. Kaj imata od tega, da sta pametno ravnala. Osebno nič. Oba sta že 15 let samo majorja. Imata pa kar precejšen del zasluge, da sta Logatec in Vrhnika ostala v bistvu nepoškodovana, kar je pa dosti več vredno. Gospod brigadir se v pisanju niti toliko ne potrudi, da bi preveril, katerega datuma se je zgodil pripor in pusti predsednika ugibati, katerega od obeh so priprli. Sicer pa kakor je napisal, da to ni nobena skrivnost, saj je o tem obširno pisala celo Mladina. Če brigadir to reče, bo že res. Vendar je zadeva lahko krepko drugačna in resna. Miro Pogačnik, po reorganizaciji TO Molkov pomočnik, je bil priprt 29. 6. 1991.Torej tretji dan vojne – razlika 6 dni od Švajncerjeve navedbe. Priprti ga ni mogla varnostna služba ministrstva za obrambo kakor trdi brigadir, ker takrat MO za obrambo še ni bilo, bil je sekretariat za LO. Aretiran je bil okoli 12. ure, ko se je vračal z nadzora, ali je barikada na Strmici dovolj močna in bo zdržala prodor tankov z Vrhnike. »Snet« je bil v bistvu s položaja. Na sedežu Varnostne službe v Ljubljani je opravil z njim razgovor poročnik, ki je bil še prejšnji dan v vrstah JLA. Tako je ceremonija še večja; tu je resno vprašanje pooblastil. Brez kakršnega koli pojasnila, sklepa o priporu, so ga priprli na Povšetovi. Vrhovno sodišče ni ustanovilo posebnega vojaškega sodišča, da bi moral biti Pogačnik deležen normalnega sodnega postopka. O tem bi moral biti obveščen preiskovalni sodnik in izdati sklep o priporu. Po treh dneh je bil izpuščen, brez pojasnila. Še danes ne ve, zakaj. Jože Molk, poveljnik območnega štaba, ni bil nikdar obveščen, zakaj so mu odpeljali podrejenega, in to v času, ko ga je najbolj potreboval. 29. 6. 19912, v soboto, je namreč Molk dobil ukaz, naj napade kasarno I. OKBR. Z moštvom in oborožitvijo, s katero je razpolagal tisti dan, bi bil to čisti samomor in se je takemu ukazu uprl. Sicer bi teritorialci lahko napadli kasarno,vendar kaj bi se nato zgodilo z Vrhniko, ne ve nihče. Hoteli so ga zamenjati. Delegat, ki naj bi ga zamenjal, je videl realno situacijo 64 tankov M84, 50 BVP 80 itn. in mu je dal prav in zamenjave ni bilo. Res nenavadne stvari so se dogajale. Ko sem govoril s kolegom, ki se spominja Pogačnikove aretacije, je dejal, da jih je opozoril na to, kar počnejo in vse več je bilo novih obrazov v tej službi, ki naj bi imeli ne vem kako dobre informacije. In res je bilo tako. 30. 6. 1991so vrh varnostno obveščevalne službe sestavljali sami nekdanji oficirj JLA, ki so bili nekateri še prejšnji dan v JLA, nekaj izmed njih je imelo veselico, na ražnju so vrteli teritorialce, kar se je še pozneje videlo v njihovi kadrovski politiki. Minister Janša je šele leta 92 napravil red na tem področju. Brigadirju Švajncerju zamerim, da je kršenje temeljne človekove pravice, neupravičen odvzem svobode (to natanko določata 19. in 20. čl ustave RS) na prefinjen način vtkal v mnenje o primernosti Vrhnike za predlagano odlikovanje. Tu ne vem, kakšen cilj je imel g. brigadir. Preprečiti, da Vrhnika dobi odlikovanje ali obelodaniti zadeve, ki nam niso prav v ponos. Tu pade odgovornost tudi nanj, saj je bil v času vojne v operativnem delu koordinacijske skupine, ki je pripravila in vodila obrambo RS in je moral ali mogel vedeti za nezakonito aretacijo. 3. tretji odstavek Švajncerjevega pisanja. Če povzamem, je podelitev odlikovanja mestu Vrhnika problematična najprej zato, ker se Vrhnika v vojni 1991 ni izkazala tako zelo, da ji je mogoče odlikovanje podeliti brez pomislekov. Tedanji obrambni minister je bil zelo kritičen do dejstva, da so tanki 27. junija zgodaj zjutraj brez velikih težav odpeljali iz vrhniške vojašnice in v dveh kolonah proti Brniku. Zato in zaradi obeh tankov, ki sta obtičala na Toškem Čelu, in TO ljubljanske pokrajine ni zazvzela, je bil odstavljen poveljnik ljubljanske pokrajine TO Miha Butara. Soglasno sta ga odstavila Igor Bavčar in Janez Janša. V republiški koordinaciji sem to spremljal na lastne oči, zato vem, kaj se je dogajalo. Ne vem, kakšna vprašanja je dobil brigadir iz predsednikovega urada, vendar če bi hoteli vedeti, zakaj je bil zamenjan Butara, bi verjetno vprašali koga drugega. Tu pa sem dobil občutek, da je brigadir moj predlog izkoristil za obračun s svojimi kolegi. Vrhnika s toškimi tanki ni imela nič. V pisanju piše, da je odstavitev spremljal na lastne oči, nič pa o tem, ali je tudi slišal na lastna ušesa. Od brigadirja, »poveljnika brigade« (brigado načelno sestavljajo: 2 do 5 bataljonov - divizij kopenske vojske, enote za podporo, štab za zagotovitev poveljevanja in zvezo ter enote za inženirsko in zaledno zagotovitev) so v predsednikovem uradu verjetno pričakovali podporo in strokovno obrazložitev mojega predloga, on pa po kolegih s pripori in zamenjavami. Ko to pišem, se mi nehote poraja misel, da bi predsedniku republike predlagal, da v okviru svojih pristojnosti ustanovi še urad za opravičila in kesanje, kjer bi na predlog tudi občanov nalagal pokore za različne Janeze v tej državi. Vendar je to skoraj nemogoče, saj se s takimi pokorami ukvarja že dolga stoletja druga institucija in verjetno ne bi pustila vmešavanja v njene notranje zadeve. Ko sem poskušal pridobiti materialne dokaze za brigadirjeve trditve, nisem ………….. Se nadaljuje pod enakim naslovom. Vid Drašček