Ampak Cemi1 ni mislil na nesnažni svežnjič, ki naj bi ga dobil izza tistih groznih rešetk, kjer so v vrsto postrojeni študentje prejemali te zvarke kartaginskega znanja. Medtem ko je stal v vrsti, ko je bil že skoraj na vrsti, je podoba zvarila svoje utripajoče drobce v obličje. Ko se je znašel pred okencem, je brezimno obličje, ki ga je gledal, dobilo pojavnost Fronesisovega obraza. Vzgon k podobi je prebil šipo brezimnega obličja, spet je vstala njegova želja in sestavila podobo iz prejšnjega iskanja, mimo brezimne stvarnosti, v katero je zrl. Ko je prišel iz vrste, je tiščal v roki zvežček, ampak podoba, bolj kot sami koraki, ga je vodila na fakulteto, kjer si je mislil, da bo srečal Fronesisa. Ob Focio1novem umiku je postal Fronesis nepogrešljiv. Čeprav so bili njegovi pogovori s Focio1nom zgolj izpeljanke, ga je ob umanjkanju tega blažilca odskočna deska vsakdanjih poželenj priganjala, naj skoči v Fronesisove vode.