Izida puškarjenja, kajti slutilo se je zlo, zaradi rahločutnosti nisem čakal. Odpravil sem se na glavno ulico, kjer je bilo okrog vhodov v podzemeljsko železnico najbolj živahno. Nekaj časa sem postopal tam naokrog in skušal opazovati izložbe, to pa je bila precej jalova zabava, saj jih je bila večina razbitih in izpraznjenih. Zares prevzela me je le ena v neki prodajalni živil. Police v socialistično megalomansko prostornem lokalu so bile pravzaprav prazne, le nekaj že rahlo rjavečih konzerv z vkuhanim paradižnikom ter nekaj vreč črnih zgubanih gomoljev, za katere pa ne bi mogel trditi, ali so bili rdeča pesa ali krompir, je v obupanem dolgočasju ždelo na njih. Strop je bil visok, z njega je bingljal velik in razkošen, a silno neokusen luster, vse stene pa so bile obložene z debelimi marmornatimi ploščami, kar je nezaustavljivo zbujalo občutek hladu, s katerim se navadno srečujemo v mrliških vežicah. Popolnoma prazna, kot oči mrliča, pa je bila tudi nekaj metrov dolga izložbena polica, na njej je v prahu ležala le sploščena puškina krogla, ki je med streljanjem pred dnevi z drobno luknjico prav v sredini prebila šipo in se kot edini razstavni predmet ponujala potencialnim kupcem. Ja, sem razmišljal, saj v teh dnevih v Romuniji res nimajo ponuditi kaj drugega, kot da ti natresejo kakšen patron v rit.