Silno težko je šimfati čez Trnfest, saj veste, čez tisti ljubljanski festival, ki je predvsem zastonj, ki bi rad, v primerjavi s plesnivostjo poletnih prireditev v prestolnici, ponudil nekaj svežega, osvojil s kulturo nepreskrbljeno mladino, zadovoljil najrazličnejše okuse... Zaradi mene. Saj je zastonj, ne terja ničesar, in mu zatorej menda ni treba kukati v gate. Ni mi treba niti objokovati starega, z gramozom posutega kudovskega dvorišča, ki je, skupaj s kravami sosednje kmetije, vsaj malo vonjal po podeželju in zemlji, in ki so ga kudovci sedaj tlakovali z na slovensko riviero spominjajočimi ploščami. Vendar pa lahko vsaj malo pojamram, da se je trnfest slavnostno pričel z dvema, od nedavno končanega festivala Ana Desetnica napaberkovanima reprizama in priložnostnim nastopom lajnarja francoskega Theatre de la Louve, zvečer pa nadaljeval z neverjetno gnečo na nastopu vokalno instrumentalnega ansambla Buldožer. Buldožerji so, saj se spomnite, v davnih, davnih časih bili hudo strupen, glasbeno in jezikovno nabrit ansambel, potem, z odhodom Marka Breclja, pa so se brade njihovih članov in šal začele daljšati vse do kilometrov, ki so se v torek vlekli s Kudovega odra. Kva je to, Buldožer plays Buldožer? Gre morda za hotelski simulaker, za dvojnike, ali so to res Bele in sodrugi? No, Buldožer so, povsem neumestno z ozirom na lastno početje, posvojili tudi hit Plavog orkestra in jim, bojda drzno in zajedljivo, pod nos pomolili finančni motiv ponovnega skupnega nastopanja. Na srečo je prvi okus po Trnfestu izboljšala duhovita razstava Beograjčana Gorana Kosanovića Osmeh, predvsem trojica primitivno trodimenzionalnih, od zadaj osvetljenih "slik" ali ekranov s folklornimi prizori - kadrom iz novoletne tekme Partizan: Crvena Zvezda, kadrom iz Goye in kadrom iz Van Gogha - ki učinkujejo kot naivni trodimenzionalni žepni diaprojektorji iz šestdesetih in spominjajo na televizorje Marka Kovačiča. Uvoz iz Srbije, odkoder se le vsake kvatre privali kaj, kar nam prinese novice o naenkrat tako daljni bratski slovanski deželi, bo, kot kaže, nasploh ena od preredkih špic festivala, ki je, takole po površnem pregledu, z malo podtikanja in vizionarskega navdiha, napol še vedno namenjen zamudnikom, ki so prešpricali sezono, predvsem pa ne bi rad žalil ali razburjal nikogar in ugajal kar najširšim ljudskim množicam, posebej otrokom. Bogve, če jim je ugajal tudi akademski, celo z razlagami spremljeni sredin etno večer godcev Kurja koža in po slovensko žalostne pevke Ljobe Jenče, kaj vem, sam sem kar malo zavekal v pečeno koruzo, ki sem si jo kupil na stojnici. Še debelejše solze pa sem potočil ob četrtkovem nastopu Moskovčanov Saira Blanche Teatre in Dunajčanov Lux Flux, ki so v napovedih performansa Tsap Tu U obljubljali marsikaj, ponudili pa s še kar tesnobnim šumenjem pihalca pospremljeno, ubogo patomimo in izrazni ples, ob katerem bi se menda moral zamisliti nad zlo človeško usodo, priključiti kaki sekti ali vsaj pozabiti, da ima ljubljana Exodos (?), Cankarjev dom in Kapelico in Metelkovo in Mesto žensk in še in še, in da bi mi res lahko prihranili to ljubiteljsko kost v grlu. Sicer pa svečano obljubljam, da ne bom več šimfal čez Trnfest, saj gre Rodeo navsezadnje na morje in bo tam prebil čas kislih kumaric, pasjih dni in druge življenje ogrožajoče menažerije.